Bele vrane koristnosti

Janko Lorenci

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kolumna

Politike je mogoče razvrstiti na mnogo načinov. Samoumevna bi lahko bila, a ni, delitev na koristne in škodljive. Kaj je v politiki koristno, seveda dopušča različne razlage. Splošna definicija, ki pa vedno potrebuje preskus konkretnosti, bi se lahko glasila: koristen je politik, ki dela v korist velike večine ljudi v svoji državi (in morda širše), razmišlja socialno, vidi povezavo med družbo in kriznim stanjem okolja, se obdaja s potentnimi sodelavci, ne jaha na slabih čustvih in gleda bolj v prihodnost kot preteklost. Nekaj povejo primerjave z drugimi državami, pomemben pa je tudi dejavnik časa. Pred 20, 30 leti okoljskega kriterija v politiki sploh še ni bilo.

Koristni politiki so bele vrane, redkost. Naš najkoristnejši sodobni politik, najbrž edini, ki mu lahko rečemo državnik, je M. Kučan, zaslužen za kar miren prehod Slovenije v demokratično in samostojno državo. Je eden redkih politikov, sposoben evolucije svojih pogledov, in prav ta njegova lastnost je omogočila tak prehod.

Škodljiv je praviloma politik, ki nima vsaj večine omenjenih karakteristik koristnega politika. Podzvrst škodljivega je nevaren politik. Tak je pri nas J. Janša, ki ima edini voljo in moč, da, na primer ob razpadu EU, Slovenijo spremeni v drugo Madžarsko. Ta zgodnji skrajni desničar se lahko, če bo smola, celo vrne na oblast. To nekaj pove o kakovosti preostale politike.

Med koristnostjo in škodljivostjo obstajajo vmesne stopnje. Tak vmesen politik, sicer bliže koristnosti kot škodljivosti, je bil na primer Janez Drnovšek. Slovenijo je uspešno usmerjal proti EU in ohranjal tako imenovani gradualizem (solidno socialno državo), a hkrati že dopuščal postopno neoliberalizacijo. Sledila mu je falanga povprečnih, nekoristnih oz. blago škodljivih politikov – imitatorjev, ponavljalcev, repetentov. Mednje spadajo vsi zadnji premieri. Dosegli niso nič izrazito pozitivnega, nadaljevali pa vse stare slabe trende (izjema je z njimi šibko povezano gospodarsko okrevanje). To pomeni, da je obdobje tako imenovanih novih obrazov v bistvu naplavilo stare profile. Izjema je Levica oziroma njen prvi mož L. Mesec.

A tudi zanj velja, da o nobenem politiku ni mogoče reči nič dokončnega, dokler ni na oblasti. Mesec je v tem pogledu neznanka, a kljub temu naš potencialno najkoristnejši politik. Edini problematizira kapitalizem, a ostaja realist, sodeluje s Šarčevo koalicijo in nanjo pozitivno vpliva. Toda taka stranka se v današnji Sloveniji z njenimi mediji, ponotranjenimi neodogmami in zmedenim, razdrobljenim volilnim telesom očitno ne more prebiti na vrh.

Deloma je neznanka tudi Šarec – na oblasti je šele leto, je izmuzljivega profila, odprto pa je tudi, s kom bo vozil naprej. Najverjetneje bo ostal v razredu repetentov, saj je v osnovi preveč zadovoljen s Slovenijo, kakršna je. Od njega, pragmatika in eklektika, bi pričakovali vsaj večjo prodornost tipa Janković (uresničevanje posamičnih projektov). Manjka mu tudi prvi pogoj za dobrega sodobnega politika – resna zavzetost za okolje.

Osnovni motiv velikanske večine slovenskih politikov je osebni vzpon. Njihove intimne prednostne naloge so, kot kažejo dejanja, ne besede, take: jaz, nato stranka, po možnosti, a ne nujno, pa še Slovenija. Ta odsotnost poklicanosti, značilne za državnike, praviloma spremljata dokajšnja nevednost in zanimanje zgolj za domače dvorišče. To dela državo še manjšo. Res sopotniki naših politikov v velikih in razvitih državah niso nujno boljši – poglejmo samo Trumpa in Johnsona. Toda relativiziranje šibkih zmogljivosti naših politikov Sloveniji ne pomaga; še vedno zelo zaostajamo za razvitimi članicami Unije in bi krvavo potrebovali nadpovprečne politike. Tu je največja razvojna rezerva.

Nemški politolog W. Streeck pravi, da nobena stranka ni več sposobna resneje preoblikovati družbe in da se to od strank niti ne pričakuje več. To velja tudi za Slovenijo. Skratka, če bi etablirano politiko zadnjih desetletij vzeli kot celoto, bi jo, v svetu in pri nas, uvrstili v razred škodljivcev. Bi sicer govorili o vzponu skrajne desnice, nemiru v družbi, okoljski krizi …? Vse to je tesno povezano z vzponom neoliberalizma in njegovo dominacijo, pa tudi s tem, da politika, preveč spečana s kapitalom, izgublja primat odločanja. Taka politika povsod še prevladuje. Zato se zdi prihodnost temačna.

Dodatna težava je v tem, da je v današnjem globaliziranem in še bolj prek okolja usodno povezanem svetu tudi primerjalno zgledna politika (kot je skandinavska) v marsičem odvisna od najslabših delov politike drugje po globusu. A tudi ti zgledni vrhovi, na primer pogosto v zvezde kovana Angela Merkel, so, gledano scela, statusquojevski, status quo pa je slab in neperspektiven. Naša politika tako fatalno zanemarja vsaj dve kategoriji, ključni za prihodnost – mlade in okolje.

Koristnost bi morala biti načeloma povezana s popularnostjo, škodljivost pa z nepriljubljenostjo politikov. Toda taka zaželena zveza ne obstaja. Živ dokaz za to je na primer Pahor, škodljiv, a visoko priljubljen. Je sploh mogoče biti hkrati popularen in res koristen? Mogoče je, a težko, saj koristni ukrepi v skupno dobro vedno naletijo na silovit propagandno-finančni in še kak odpor manjšine, ki pa na sedanje stanje najbolj vpliva in ima od njega največ koristi. V prihodnosti bo to morda še težje, saj bo preprečevanje okoljske katastrofe zahtevalo zategovanje tudi od množic.

Zakaj zaželene zveze med koristnostjo in popularnostjo politikov ni, se morajo vprašati zlasti mediji in volivci, vedno bolj zadovoljni zgolj s kolikor toliko originalno všečnostjo posameznikov. Se Šarec kdaj vpraša: Ali moja visoka priljubljenost pomeni, da sem tudi koristen?