Pri veselem jaku

Maja Novak

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Ihta

»Ne jej, kadar bereš!« me je vse otroštvo hrulila babica, kadar sem zatopljena v Vinetouja, glodala čokolado ali napolitanke. Ukaz se je ob uri kosila ali večerje mutatis mutandis glasil: »Ne beri, kadar ješ!« in pogosto je bil nadgrajen s pojasnilom: »Knjiga ne spada na mizo!«

Mama, učiteljica likovnega pouka in ljubiteljica vsega lepega, je bila še natančnejša: »Če boš brala, kadar ješ, se bodo strani v knjigi zamastile in na njih bodo prstni odtisi.« Zanjo ni bilo večjega greha.

Kaj bi danes rekli ti vrli ženski, ko bi vedeli za trend, ki se je razpasel po vsem »civiliziranem« svetu: za združevanje knjigarn z gostinskimi lokali, kjer strežejo hrano? Tu ni govor o preprostem kavomatu v knjigarni ali o tihih, intimnih kavarnah, kakršnih je pri nas presneto malo, zato pa jih je na moje veselje več v Avstriji, in kjer lahko časopise ali debele bukle ob eni sami kavi nemoteno prebiraš, dokler ti srce poželi. Take kavarne so nebesa, lokali, ki pod isto streho nastanjujejo krožnike, iz katerih se kadi, in knjige, pa so trend – s trendi pa je tako kot s craft pivom, ki je sámo po sebi zgolj trend: le malokatero je pitno. Kolikor lahko presodim ob opazovanju človeštva s svojega samotnega slonokoščenega stolpa, tovrstnim fancy trendom najraje sledijo lepe damice, ki si domišljajo, da so intelektualke, ker počitnikujejo v eksotičnih krajih in prebirajo Coelha, pri tem pa pozabljajo, da je resničnemu intelektualcu bolj malo mar, kako je oblečen in kako nadišavljen. Si predstavljate Slavoja Žižka z orjaškimi, bingljajočimi uhani, kakršni praviloma zaljšajo Mojco Mavec? Ne? Pa si ga morda predstavljate, kako v nacionalkini oddaji Dobro jutro razkazuje svoje kuharske veščine, podprte z ocvirki znanja o zgodovini začimb, naključno napaberkovani v tistih eksotičnih krajih? Tudi ne? Čudno, res čudno.

Seveda sem staromodna. Moti me, da v poštnih poslovalnicah dandanašnji lahko kupiš vse od bombonov do kosilnice, namesto da bi bil ob pošiljanju priporočenega pisma obdarjen s prijaznim uslužbenkinim nasmehom, in ko bi vozila avto, bi na bencinske črpalke zahajala po bencin, ne po mleko, kruh ali najlonke. Podobno bi želela, da knjigarne ostanejo knjigarne, restavracije pa restavracije. A seveda moje mnenje ni edino zveličavno, zato s toliko večjim veseljem tistim, ki bi si želeli knjigo kupiti prav v odmoru za malico, sporočam radostno blagovest: lokal, kjer bosta na voljo čtivo in malica, namerava odpreti Javna agencija za knjigo, naš ljubljeni JAK. V ta namen je JAK na svoji spletni strani objavil dokaj dobro skrit razpis, s katerim išče najemnika prostora, ki je last Javne agencije za knjigo, a zdaj sameva prazen: nekoga, ki bi bil vešč prodaje novosti s knjižnega trga (med pogoji, ki jih postavlja JAK, je tudi nepretrgana založenost knjigarne & restavracije z najnovejšo slovensko knjižno produkcijo), hkrati pa bi obvladal pripravo hrane in postrežbo z njo.

Seveda bi kdo utegnil pomisliti, da ima JAK resnejše poslanstvo. Javna agencija za knjigo naj bi se ukvarjala s knjigo; tako bi, na primer, lahko izumljala nove birokratske in tehnološke ovire in jih postavljala na pot tistim, ki se želijo potegovati za knjižnično nadomestilo. Kdo bi utegnil tudi pomisliti, da je ljudi, ki so hkrati bibliofili in chefi, v Sloveniji tako malo, da je razpis pisan komu na kožo; nekomu, ki ga je JAK izbral, še preden je po črki zakona objavil razpis. Pa ne verjamem. Edina založba, ki je do zdaj opazneje združevala gostinstvo s knjigotrštvom, je bila založba Vale-Novak, a poskus s »trgovino s konceptom« in okrepčevalnico na Židovski stezi se ni obnesel (morda, ker so tudi drugi Slovenci enako staromodni in alergični na trende kot jaz?), zato kratko malo ne verjamem, da bi njeni nekdanji lastniki tvegali znova. Pogoj o obojestranski usposobljenosti prihodnjega najemnika prostora, ki ga postavlja JAK, vsaj po mojem najverjetneje priča o rahli naivnosti razpisovalca.

V tem prepričanju me še utrjuje domneva, da je prostor, ki ga ponuja Javna agencija za knjigo, najbrž premajhen, da bi v njem hkrati stalo oboje, knjižne police in čisto prave mize za goste, ob katerih bi stregel čisto pravi natakar, za nameček pa še vse tiste delovne površine, ki so potrebne za pripravo in hranjenje sladoleda, solat, obloženih kruhkov ter drugih dobrot, ki jih prihodnjim obiskovalcem gostilne Pr’ Jakat’ obeta razpis. Že omenjena trgovina s konceptom na Židovski je restavracijo (ki sploh ni bila slaba) vsaj namestila v ločeno nadstropje, Pr’ Jakat’ pa naj bi se knjig željni kupci, lačni gostje, strežno osebje, kuharji, orjaški hladilnik in štedilniki vsi trli v istem prostoru. Sploh pa, obloženi kruhki in sladoled? Če zaprem oči, nekako kar vidim tiste lepljivo sladke ali majonezne madeže na pravkar kupljeni knjigi, pred katerimi me je svarila mama.

Prijateljica, ki je pametnejša od mene, je predlagala drugačno uporabo prostora, ki je Javni agenciji za knjigo očitno odveč. Lahko bi ga ponujali v najem slovenskim založbam, ki nimajo sedeža v Ljubljani, zato tu seveda nimajo niti knjigarne. Tako bi lahko, denimo, Litera ali Goga, obe odlični založbi, za nekaj dni najeli prostor, tam razkazali svojo knjižno produkcijo, morda pripravili kak literarni večer, kako novinarsko konferenco ali kako drugačno srečanje z ljubljanskimi bralci. Prijateljičina zamisel se mi zdi posrečena, seveda pa je res, da bi za to, da bi vse gladko potekalo, na Javni agenciji za knjigo moral kdo skrbeti za to. Gotovo je manj naporno prostor preprosto oddati. Vseeno pa bi bila taka dejavnost bolj v skladu z namenom, zaradi katerega je bil JAK ustanovljen, bliže knjigi in manj neumno trendy.