Andrew Mayne: Naravoslovec

+ + + +

Kroženje morskega psa

Andrew Mayne je ob pisateljevanju tudi medijsko razvpit voditelj teve oddaj, producent, predvsem pa je poklicno pot začel kot iluzionist in jo nadaljeval z nekaterimi najbolj znanimi imeni iz stroke. Nekaj tega se mu pozna – oziroma njegovemu junaku, ki, čeprav sicer bolj kabinetni molj, na terenu počne nemogoče. Pogosto s triki, lažnim predstavljanjem, ker je nekdanji reševalec, pa je spreten tudi pri krpanju poškodb, priročnih infuzijah in kraji mrličev iz rešilnih avtomobilov, saj imajo ti – v romanu in ameriški zvezni državi Montana – vedno skriti gumb za odklepanje brez ključev.

Naravoslovec je napet roman o posebnih znanjih. Ker v bližini najdejo grdo raztrgano proučevalko zaprtih bioloških sistemov, takšnih, v kakršnih se lahko zaredijo nenavadne vrste, priprejo profesorja računalniške biologije, ki je bil njen profesor. Ta si seveda očita, da je dal študentom vse, razen nasvetov za preživetje v naravi. Vendar se srečno razplete; ko mu odvzamejo vzorce in podrgnejo pod nohti, se pridobljene snovi nikakor ne skladajo z dlako, ki jo najdejo na prizorišču zločina. Medvedjo dlako. Medota počijo s čistim strelom in takoj na tiskovko. Ampak profesor – ki se res nenavadno vede, zaradi česar ni čudno, da se mora polovico časa otepati obtožb, da je on krivec in da vse vodi za nos in podtika dokaze – je že prej vzel dlako in jo poslal bogataškemu prijatelju in mecenu, ki laboratorijsko oskrbuje celo varnostne službe in je torej tehnično superioren nad njimi. Ta po čisto novi metodi, za katero ni potreben folikel, ugotovi, da dlaka pripada drugemu medotu s sicer zloslutnim imenom Razparač (ker je rad odpiral trebuhe, losom predvsem), vendar že eno leto mrtvemu. Dva mrtva medveda, torej, storilec pa na prostosti.

To seveda poganja pripoved, polno preobratov – profesor je na pol na begu, napol pa ga spremljajo zaradi ženijalnih prijemov, zaradi katerih seveda vse naredi prej in bolje kot vladne službe in laboratoriji. Predvsem pa verjame v svojo teorijo, kakorkoli »čuknjena« že je. In jo potrjuje s statistiko, ki skoraj preveč drži; nariše namreč okolje, kjer bi morala biti trupla po analogiji s prvim, in so. Ker vpelje v program logiko morskega psa, ki pametno razporeja žrtve, tjulnje: povsod po malem, da se ne počutijo v nevarnosti in ne zapustijo bivališč, razpršeno, na videz naključno.

Naravoslovec je napeta kriminalka. Svoje postopke – recimo vednost o truplih, ki na površini povzročijo, da vzniknejo na enem mestu rastline, ki sicer tekmujejo med sabo in sčasoma izključijo konkurenco, in še nekaj podobnih teorij – lepo in nevsiljivo vpelje v zgodbo. Malo spornejša je profesorjeva vzdržljivost oziroma neobčutljivost za batine, proti koncu pa tudi nekaj ramboidne akcije in streljanja, po nepotrebnem in mimo logike nekoga, ki mu je pred zaslonom več jasno kot potem na terenu. Sicer pa dovolj prepričljivo, a seveda tudi v službi obrambe individualizma, saj posameznik pred nami počne tisto, kar v resnici počnejo ekipe strokovnjakov v svoji izločenosti in anonimnosti – in to bolje od njih.