Yesterday

Beatlespotting.

V filmu 28 dni pozneje mladega kolesarja zbije avto. Mladenič pade v komo, iz katere se potem prebudi v apokalipso – Britanijo so preplavili zombiji. Konec sveta. Šoker je posnel Danny Boyle. Zdaj je posnel Yesterday, ki izgleda kot optimistična, vesela, pravljična, spevna verzija šokerja 28 dni pozneje: Jacka Malika (Himesh Patel), ne ravno nadarjenega glasbenika iz Suffolka, med kratkim kozmičnim električnim mrkom s kolesa zbije avtobus, iz “kome” pa se potem prebudi v čudoviti svet, v katerem Beatlesi niso nikoli obstajali (in Harry Potter, Coca-Cola in cigarete tudi ne).

Ko parafrazira štikel When I’m Sixty Four, njegova punca Ellie (Lily James) – sicer tudi njegova menedžerka – nima pojma, o čem govori. Nihče nima pojma, o čem govori, ko govori o Beatlesih. Še huje: niti Google še ni slišal za Beatlese! Toliko bolje za Rolling Stonese, si mislimo. Jack, še en Revni milijonar, pa si misli: toliko bolje zame! Ker štikli, ki so jih posneli Beatlesi, uradno ne obstajajo, si jih bom prisvojil! In še preden rečete Yesterday, svet že prvič sliši Yesterday. In ja, vsak “Jackov” štikel – Eleanor Rigby, I Want to Hold Your Hand, Back in the U.S.S.R., Let It Be, Hey Jude ipd. – postane viralni megahit. Svet se ustavi, vesolje obnemi, glasbena industrija poklekne, Ed Sheeran postane Salieri. Mamma Mia! Nihče se ne sprašuje, kako mu to uspeva, a le zakaj bi se: tudi Beatlesi so megahite nizali s tako lahkoto, kot bi jih pobirali s tal, ali bolje rečeno – kot bi jih kradli iz vzporednega sveta, v katerem so že postali megahiti.

Vprašanje, koga še vse ne bi bilo, če ne bi bilo Beatlesov (ne le benda Oasis, temveč verjetno tudi filmov Bohemian Rhapsody, Rocketman in Bilo je nekoč ... v Ameriki, če smo že ravno pri filmih), bi bilo resda intrigantnejše od vprašanja, kaj bi bilo, če Beatlesov ne bi bilo (Jack Malik! Back in the USSR v času, ko USSR ne obstaja več! Beli album v času Trumpa! I Saw Her Standing There v času #MeToo, “you know what I mean”!), toda Yesterday je le romantična komedija (farsična, nostalgična, fantazijska, sladka, naivna, sebična, ukrojena za youtubsko dobo takojšnje slave, gratifikacije in sreče), ki se potopi v Cono somraka, da ji ne bi bilo treba izreči ultimativne grozljivke: kaj če tega, da Beatlesi ne obstajajo, sploh ne bi nihče opazil? Oh, kot da vemo, kateri bendi vse ne obstajajo.

In ker smo že ravno pri alternativni zgodovini: a bi lahko prosim že kdo končno ekraniziral MacLeodovo novelo Snodgrass, ki se dogaja v vzporednem svetu, v katerem je John Lennon leta 1962 zapustil Beatlese, tako da Beatlesi potem niso nikoli postali Beatlesi?