Strašljive zgodbe 

zadržan +

Dobrodošli v moji nočni mori!

Stephen King je leta 1982 objavil Truplo, sijajno novelo, ki jo je Rob Reiner nekaj let kasneje prelevil v Stand by Me, film o štirih prijateljih, ki jih neprestano terorizirajo starejši fantje, lokalni frajerji, in ki se “zadnje poletje” odpravijo iskat truplo svojega vrstnika – menda je obležalo nekje v gozdu, a ga ljudje ne morejo najti. Vsaj tako se govori.

Ne, ta novela je bila atipična za Kinga, znanega po grozljivkah. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Stephen King Truplo predelal v grozljivko. Strašljive zgodbe izgledajo natanko tako: kot grozljivi, šokantni reboot filma Stand by Me. Dogajajo se v šestdesetih (posnetki vietnamske vojne, Richarda Nixona in boja za državljanske pravice so leta 1968 televizijska stalnica), prežganih z nostalgijo (in Donovanovim hitom Season of the Witch), prizorišče je malo, zakotno mesto (ne Castle Rock, temveč Mill Valley), najstniški prijatelji niso le štirje, ampak jih je pet (ne, niso monokulturni, temveč multikulturni in multispolni, saj so med njimi Mehičan in dve dekleti), nenehno jih mučijo in zastrašujejo lokalni frajerji, legendo o otroškem truplu, ki leži nekje v temnem gozdu, pa zamenja legenda o iznakaženi deklici Sari (Kathleen Pollard), ki naj bi jo bogata družina pred mnogimi leti zaklenila in za vse večne čase skrila pred svetom. In ko atraktivno neogotska Stella (Zoe Margaret Colletti), njena “snubca”, Auggie (Gabriel Rush) in Chuck (Austin Zajur), Chuckova sestra (Natalie Ganzhorn) in Ramón (Michael Garza), ki so si ravno “ogledali” Romerovo Noč živih mrtvecev, ponoči – ja, kot Guniji v Noči čarovnic – pristanejo v stari, že dolgo prazni, gotski “zakleti” hiši, res najdejo Sarino sobo, v njej pa knjigo grozljivk, ki jih je Sara pisala v strašni, kruti, nihilistični osami. Ne bi je smeli odnesti – ta knjiga se namreč zdaj, ko Sare ni več, piše sama.

V slogu Solarisa – ali pa Sfere, če hočete. Vsak izmed njih bi lahko kriknil: dobrodošli v moji nočni mori! Groza je tu personalizirana. Vsak res dobi svoje. “Ne bereš ti knjige, ampak knjiga bere tebe!” Toda njena domišljija je žal preveč derivativna in premalo strašljiva, prepuščena naši razvajeni, strašljivo derivativni domišljiji. Strašljive zgodbe, ki jih je režiral André Øvredal, avtor dveh finih šokerjev (Lovec na trole, Obdukcija Jane Doe), izgledajo tako, kot da so jih navdihnili Netflixova serija Stranger Things, Kurja polt, Krog in ekranizacija Kingovega Tistega, toda posnete so po zgodbah Alvina Schwartza, ki so izšle leto pred Kingovim Truplom in ki so jih skušali panični, dušebrižniški, policijski ameriški starši na vsak način prepovedati. Na kampiranju – v popolni temi sredi gozda – verjetno bolje teknejo.