»Arijska boginja« v boju proti Trumpu

Taylor Swift, dvakratna dobitnica grammyja za ploščo leta (in osmih drugih grammyjev), pevka, ki se je s hitrostnimi rekordi prodaje plošče kar petkrat zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov, se je v trinajstih letih od izdaje svojega prvenca iz najstniške country kantavtorice preobrazila v eno največjih pop superzvezd na globalnem glasbenem zemljevidu. Morda celo največjo: na pred nedavnim objavljeni Forbesovi lestvici najbolje plačanih zabavljačev na svetu zmagovito zaseda najvišjo stopnico – v enem letu je namreč zaslužila kar 185 milijonov ameriških dolarjev. Svoje stadionske turneje razproda v nekaj minutah, plošče prodaja v milijonskih nakladah, in če na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb v ZDA ne zaseda prvega mesta, je to razumljeno kot poraz. Ker imajo pop zvezde tolikšne veličine znaten vpliv na svoje zveste oboževalce, se od njih pričakuje, da so družbeno angažirane. Javno morajo zavzemati politična stališča, pa če to želijo ali ne. Ker je bila pevka več kot deset let svoje vesoljno uspešne kariere strogo apolitična, so ji trume ogorčenih kritikov, oboževalcev in hejterjev velele, naj izkoristi svojo moč, naj dvigne svoj glas, naj se postavi za deprivilegirane: ljudje so jo v času ameriških predsedniških volitev leta 2016 vztrajno pozivali, naj javno izbere svoj pol, kot so to počeli drugi glasbeni veljaki njenega ranga. Njena najspornejša politična lastnost je bila torej ta, da je bila politično nevtralna.

Pred kratkim pa je prišlo do preobrata. Taylor Swift je te dni, ob izdaji plošče Lover, jasno povzdignila politični glas. Skeptiki se sprašujejo, ali so motivi za njena politična, feministična, aktivistična ter družbeno angažirana dejanja in izjave iskreni, ali gre zgolj za orodje njene prebrisane in preračunljive piarovske strategije.

Njen mnenjski molk se je končal s popolnim zasukom njene javne podobe: Taylor Swift je postala aktivistka za pravice skupnosti LGBTQ+, feministka in goreča nasprotnica Donalda Trumpa. A v slednje je bila pravzaprav prisiljena: ker v času predsedniških volitev ni javno izkazala podpore nobenemu od kandidatov, so ji očitali, da molči zato, ker želi svoje plošče prodajati podpornikom Donalda Trumpa in tistim, ki so volili Hillary Clinton. Politični molk je vodil v domneve o tem, da je pevka pravzaprav tiha Trumpova podpornica, špekulacije pa so se kmalu prelevile v prismuknjeno teorijo zarote: ko so neonacistični pripadniki alt-right gibanja Taylor Swift leta 2016 na svojih spletnih portalih označili za arijsko boginjo, je nehote postala pop ikona mladih skrajnih desničarjev. Prepričani so bili, da pevka skrivoma podpira fašistične nazore, v njenih besedilih pa so prepoznavali kriptična konservativna in rasistična sporočila. Za lase privlečene domneve so temeljile predvsem na njeni politični nevtralnosti in dejstvu, da je Taylor Swift belopolta svetlolaska. Svojo bazo neonacističnih oboževalcev je suvereno razočarala lansko leto, ko je z objavo na Instagramu dokončno prekinila politični molk: »Sistemski rasizem do temnopoltih, ki je v tej državi še vedno prisoten, je grozljiv, srhljiv in prevladujoč,« je zapisala. Javno je izkazala podporo dvema demokratskima kandidatoma v Tennesseeju in javno obžalovala svoj pretekli politični molk. V nedavnem intervjuju za časnik The Guardian je priznala, da ji je bilo v času njenega vzpona v country glasbi zaukazano, naj svoje politične pripadnosti ne izraža javno. Zdaj obžaluje, da svojih oboževalcev v času volitev ni pozivala, naj volijo Hillary Clinton, Trumpovo vlado pa je v intervjuju označila za avtokracijo. V ponedeljek je na podelitvi nagrad MTV Video Music Awards, na kateri je za videospot »You Need To Calm Down«, ki se okorno zavzema za enakopravnost istospolno usmerjenih, prejela glavno nagrado, Belo hišo v govoru pozvala, naj sprejme zakon o enakopravnosti (Equality Act), ki naj bi člane skupnosti LGBTQIA+ ščitil pred diskriminacijo.

A superzvezdnica takšnih razsežnosti, kot jih dosega Taylor Swift, je preprosto obsojena na to, da je nenehno na tapeti: katerakoli njena izjava, dejanje, celo pogled ali grimasa, bodo deležni neštetih kritičnih interpretacij in očitkov. Zdaj, ko je končno postala aktivistično in politično angažirana, so njena prizadevanja mnogi označili kot nepristna in lažna. Vse njene družbene boje, pa naj gre za feminizem, nenadni aktivizem LGBTQ ali izražanje političnih stališč, številni kritični glasovi vidijo kot nazore, v katere pravzaprav ne verjame: prepoznani so kot populistični podvigi, s katerimi želi vzbujati pozornost ter pridobiti in ohranjati zvestobo svoje enormne baze oboževalcev.

Tovrstni očitki so se začeli vrstiti že pred petimi leti, ko je Swift zajahala val pop feminizma, trendovskega boja za enakopravnost žensk. Na svoji turneji gigantskih razsežnosti, s katero je promovirala svoj čislani album 1989, se ji je na odru pogosto pridružila mala vojska zvezdnic, od manekenk do športnic. Taylor Swift je javno druženje z zvezdnicami brendirala kot svoj »odred« (squad), nekakšno feministično blagovno znamko. Mnogi feministični kritiki v akciji niso prepoznavali plemenitih namenov, temveč predvsem nekakšno oglaševalsko kampanjo, s katero prek promocije feminizma pravzaprav promovira samo sebe. Podobno se dogaja z njenim nenadnim angažmajem za LGBTQ-aktivizem, s katerim reklamira predvsem drugi singel z nove plošče, imenovan »You Need to Calm Down«. Širša javnost videospot kritično prevprašuje, saj naj bi ta močno izžemal dobičkonosni potencial mavrične zastave, kot so ga v času letošnjih parad ponosa na primer izkoriščale številne velike korporacije. Od mavrično obarvanih bulerjev znamke Dr. Martens, ki stanejo okoli 170 ameriških dolarjev, do McDonald’sovih mavričnih škatlic za ocvrt krompirček: kapitalizem je boj za pravice istospolno usmerjenih spremenil v blagovno znamko in neskončni vir zaslužka. Nekateri sicer v tovrstnih akcijah prepoznajo iskreni znak podpore queer skupnosti, mnogi pa v njih vidijo predvsem izkoriščanje oziroma celo izdajstvo radikalno aktivističnih korenin Pride gibanja. Mnenja so podobno različna tudi pri LGBTQ-aktivistični naravi odmevnega singla in videospota priljubljene pop pevke, ki je v ponedeljek prejel MTV-jevo nagrado za videospot leta. Kritiki – mnogi od njih so člani LGBTQ-skupnosti – pa ji poleg komodifikacije queer aktivizma očitajo predvsem zgrešeno in banalno sporočilnost skladbe, saj svoje osebne stiske, ki jih povzročajo pritiski slave in spletni troli, primerja s frustracijami, s katerimi se istospolno usmerjeni spopadajo zaradi homofobije. Sovražnost, s katero se spopada skupnost LGBTQ+, Swift enači s svojimi konflikti s kritično javnostjo in agresivno medijsko krajino ter z javnimi spopadi z drugimi zvezdniki.

Mnogi menijo, da če bo Taylor Swift po izdaji svoje nove, mučno predolge plošče Lover, ohranila status najuspešnejše in najbogatejše glasbenice, ji to verjetno ne bo uspelo zaradi nadarjenosti za skladanje spevnih uspešnic – ta sodeč po novi plošči namreč nekoliko peša –, temveč zaradi preračunljivosti, ki zaznamuje vse možne razsežnosti delovanja korporacije Swift: od glasbenega ustvarjanja po prežvečenih, a učinkovitih formulah do natančno razčlenjene piarovske strategije. Mašinerija, ki priljubljeni pop pevki zagotavlja nenehno medijsko pozornost, pri strateškem ohranjanju njenega vodilnega položaja med zvezdami dela učinkovite, a predvidljive korake, pri katerih se včasih očitno nekoliko spotakne.