BROCKHAMPTON: GINGER

+ + + +

BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko.

Številčnost kolektiva omogoča, da je BROCKHAMPTON pri ustvarjanju izjemno ploden, občudovanja vredno pa je, da je kljub ogromnemu številu članov, med katerimi naj ne bi bilo hierarhije, pri kakovosti izdaj razmeroma konsistenten. GINGER je njegova peta plošča, čeprav je prvenec izdal šele leta 2017. Ustvarja in izdaja brez oddiha; morda bi te dni recenzirali že njegov šesti album, če ga lani ne bi pretreslo razkrinkanje pestre zgodovine spolnih zlorab, ki jih je domnevno zakrivil eden izmed najbolj nadarjenih članov, Ammer Vann. Po medijskem škandalu je kolektiv Vanna izobčil, prekinil turnejo in si vzel polletni premor. Ta mu je, sodeč po izjemni novi plošči, zelo dobro del.

Okoliščine nastajanja nove plošče sicer niso obetale veliko: iz kolektiva so vrgli izjemnega raperja in v kratkem času poželi ogromno slave, ki bi lahko negativno vplivala na pristnost glasbe. Singli, ki so napovedovali novo ploščo, so jasno nakazali, da zasedba zavija v dostopnejši zvok z večjim potencialom za komercialni preboj, povrhu pa je postal njen mentor in duhovni vodja enigmatični hollywoodski igralec in performativni umetnik Shia LaBeouf, karkoli naj bi že to mentorstvo pomenilo. Zelo verjetno gre zgolj za nekakšno abstraktno trolanje, saj so oboji, člani skupine BROCKHAMPTON in tudi LaBeouf, (vsaj v javni podobi) čudaški in sila navihani šaljivci. To se je v preteklih izdajah jasno kazalo v njihovi drzni glasbi, na novi plošči pa so izbrisali marsikatero sled starega BROCKHAMPTONA: glasba sicer še vedno zveni kot organizirani kaos, a ta deluje bolj zrelo. Igrivost so zamenjali z melanholijo (pri tem vsekakor pomaga tudi gostujoči verz prodornega britanskega raperja Slowthaia), in čeprav so od nekdaj eksperimentirali s popom, ga tokrat na trenutke popolnoma posvojijo in se pri tem imenitno izkažejo.