112

Den skyldige, 2018, Gustav Möller

za +

Oprostite, napačna številka.

Ko danski policist Asger Holm (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko – zaradi kršitve pooblastil – premestili v klicni center (tudi žena ga je zapustila, tako da res ni brez problemov), prestreže obupani, panični telefonski klic ženske (Jessica Dinnage), ki pravi, da jo je ugrabil bivši mož (Johan Olsen), zblojeni, pošastni sociopat, ki jo zdaj – ponoči, v belem kombiju – fura neznano kje, je takoj jasno, da bo to dolga noč, pa tudi prekleto napeta, stresna in klavstrofobična, niti malo nežna, še toliko bolj, ker se film odvrti v enem samem prostoru – policijskem klicnem centru.

Film 112, po malem skandinoir, po malem radijska igra v realnem času, po malem teater zvoka, po malem študija filmske askeze, po malem proceduralni triler, po malem parafraza holivudske noir klasike Oprostite, napačna številka (1948), po malem inverzija filma Locke, dogajanje v tistem mračnem belem kombiju prepušča gledalčevi domišljiji, a tudi sam Holm, ki – prestrašeni, zmedeni, kaotični – ugrabljenki naroči, naj se pred ugrabiteljem pretvarja, da se po telefonu pogovarja s šestletno hčerko (Katinka Evers-Jahnsen), ki trepeta doma, kmalu ugotovi, da klic v sili ni ravno objektivna slika dogajanja in da je to, kako vidi to, česar ne vidi, le produkt njegovih notranjih napetosti, predsodkov, fantazij, omejenosti in tesnob. Ne, 112 ni le dirka s časom, temveč tudi moralni puzzle, v katerem krivda in nedolžnost dirkata tako s patriarhalno spolno politiko kot s Holmovim pretiranim vživetjem v vlogo odrešitelja, zato tudi ves tisti napeti telefonski pogovor zveni kot dolgo, nočno, mučno zasliševanje. Nič, prtljažnik belega kombija, iz katerega se javlja ženska, se prelevi v Solaris. Ko “sreča” žensko, zaprto v prtljažniku, sreča žensko, s katero bi preživel življenje. (Kinodvor)