Malin Persson Giolito: Živi pesek

+ + + +

Nastop pred maturo

Malin Persson Giolito (1969, Stockholm) začne rekonstrukcijo šolskega poboja tik po dejanju, ko učilnica še smrdi po smodniku oziroma ’gnilih jajcih’ in ko preživeli, Maji, iztrgajo iz rok puško, glava njenega fanta, sina najbogatejšega Šveda in mogočneža nad zakonom, ki ga je maloprej ustrelila, pa z zvonkim pokom udari ob tla. Ne razkrivam vsebine, ampak tako se začne.

Ves čas napeta pripoved potem krene v dve smeri: ena je vse, kar se dogaja v treh tednih sojenja v dvorani, pa nekaj tudi o predhodnem priporu in zaslišanjih, policijskih postopkih in predsodkih do nekoga, ki ga najdejo s kadečo se puško v naročju. Potem se osredotoča na zvijačnost branilske ekipe, pričevanja vpletenih, predvsem na ravnanje obtoženkinega zagovornika, ki naredi svojo rekonstrukcijo, ta pa je precej drugačna od ’državne’, na katere verodostojnost se sklicuje tožilka.

Živi pesek je tako v eni od svojih pripovednih leg advokatski roman, je pričevanje iz prostora, kjer se krešejo interpretacije dogajanja med tremi vpletenimi stranmi, tožilstvom, obrambo in poroto. Zraven je zaporniška rutina, ki sproži spomine komaj polnoletne punce, ki ji je padla sekira v med: nebrzdano so ga žurali na jahtah in zasebnih zabavah, dobro podprti z vsem razpoložljivim, denar pa je to razpoložljivost dodatno razprl. Beremo o njenih čustvenih pretresih in tudi sentimentalni razklanosti med dva poba, od katerih je eden priseljen in zato prijateljem ni jasno, zakaj ni samo z bogatejšim. Pa tudi o osebnem ustroju slednjega, ki bi poleg denarja potreboval še nekaj pozornosti staršev, če ne tudi ljubezni, in ne le obsojenosti na luksuz in svojo družbeno vlogo, pred katero pokleknejo vsi. Prav vsi.

Živi pesek, čeprav imamo že v uvodnem poglavju kri in puške v učilnici in mrtve sošolce, bralca ne spusti. S kopanjem po miselnem svetu punce, ki je malo otopela, ki svoje zgodbe ne razkrije in kaže zgolj pretresenost in se skriva za cinizmom in brezčutnostjo, kadar ravno ne veka v samoti, natančno in plast za plastjo olupi današnjo švedsko stvarnost. Pravzaprav gre, kot pri najboljših primerih žanra, za realizem, ki ga poganja bolj kri kot denar, Veliki Gatsby na švedski in sodobni način bi bil dokaj dolgočasno in malo anahrono branje. Predvsem pa je Živi pesek v finalu prepričljiv, ko dokazuje, da je danes pred vsakim sodnim procesom še en proces, tisti na nedružabnih medijih in v rumenjakih; tam si dajo duška tisti, ki o stvareh najmanj vedo, so pa namesto tega krvoželjni, včasih še bolj od tistih, ki so res pritisnili na sprožilec.