Kazen mora biti vzgojna

Še pomnite čase, ko so morali otroci, če niso ubogali, ždeti v kotu, dokler se niso pokesali za svoja dejanja? Ali pa so vam o tem pripovedovali starši, stari starši? Takšna je morda naša prva asociacija na »kazenski kot«, a razstava Nane Wolke s tem imenom idejo kazenskega kota zgrabi z druge strani, jo pregnete in nas prisili, da razmišljamo o svojem odnosu do kaznovanja, do praks in ljudi, ki si zaslužijo kazen, večnamenskosti predmetov, ki so del našega domačega prostora, meji med erotiko in gnusom in še marsičem. Z njo se mlada umetnica (1994) prvič predstavlja samostojno. Po vzporednih diplomah na Akademiji za vizualne umetnosti in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je preselila v tujino – sprva v New York, zatem pa v London, kjer je trenutno na magistrskem študiju iz upodabljajočih umetnosti na univerzi Goldsmiths.

Koncept razstave Kazenski kot delno izhaja iz narave razstavljenih predmetov, delno pa iz zgodovine prostora, kamor je razstava postavljena: stekleni atrij Mestne hiše, ki je bila v 17. stoletju prostor javnega kaznovanja na najrazličnejše načine, od prangerja do javnega jezdenja oslov, kar je doletelo prešuštnice. V to s kaznijo zaznamovano javno okolje so zdaj »vdrli« intimni objekti, ki so precej dvoumni in nosijo pomenljiva imena Almost Wet Nurses, Trije mali mušketirji in One Hole Girl: tri slike iz silikonskih skulptur, ki spominjajo na ženske prsne bradavice ali spolne igračke, pa tudi narejene so iz materiala, ki se običajno uporablja za erotične pripomočke; gugalni konjički iz treh različnih obdobij, oblečeni v usnje; in vrečka za sesalec, ki je videti kot blazina, na sredini katere zeva luknja. Čemu so ti predmeti namenjeni? Gre za objekte iz našega vsakdanjega, domačnega sveta (na primer gugalni konjiček kot pogost sprožilec prisrčnih otroških spominov), ki pa so se tu preobrazili v nekaj drugega, nekaj, kar se nam zdi domače, a hkrati čudno – Freud bi temu rekel unheimlich. Vprašanje je, ali so namenjeni čemu prepovedanemu, s čimer si bomo, če bomo to počeli, prislužili mesto v kazenskem kotu – ali pa si v resnici kazen zaslužimo zato, ker jih dojemamo kot nekaj perverznega, jim pripisujemo funkcijo, ki je sicer nimajo.

Koncept kaznovanja je v delu Nane Wolke tesno povezan s spolnostjo, erotiko, kar ni nenavadno, kajti spolnost je bila v zgodovini – in je še vedno, predvsem znotraj katoliške cerkve – najmočnejše orodje nadzora. Po načelih tradicionalne katoliške kulture je nedeviantna samo spolnost, namenjena prokreaciji, vse ostalo pa je nemoralno, vredno kazni – sadomazohistične prakse, na katere namigujejo dela v Kazenskem kotu, seveda sodijo v to skupino. Celo zunaj katoliških krogov, v liberalnejših družbah, ljudje radi obsojajo tiste, ki izvajajo deviantne spolne prakse, ki pridejo na dan.

»Trenutno opažam izrazit umik v zasebni prostor in morda je to posledica tega,« pravi Nana Wolke. »Občutek imamo, da dogajanja, posebej političnega, ne moremo spremeniti, da gredo stvari v napačno smer, umikamo se iz javne sfere. Na področju spolnosti pa imamo še vedno lahko nadzor, tudi v primeru deviantnosti. Morda se to v tem času še toliko bolj odraža – je pa tudi tisto, kar ljudi moti. Hkrati pa so ti intimni svetovi, denimo BDSM (kratica za »privezovanje, disciplina, sadizem in mazohizem«), praktikantov, skupnosti, ki imajo povsem svoja pravila. In mene zanimajo ta pravila znotraj gospodinjstev, znotraj domačega, neko prirejanje domačnosti lastnim potrebam.«

Dojemanje odklonske spolnosti kot nečesa prepovedanega ima velikokrat za posledico poenostavljeno delitev ljudi na oznake, kot sta svetnica in kurba, svetnik in pokvarjenec ali pa, kot to vidi Nana Wolke, heroj in perverznež – tudi to dvojnost je raziskovala znotraj razstave, navdih pa ji je bil med drugim projekt hrvaškega fotografa Hrvoja Slovenca Home Theater, pri katerem je fotografiral stanovanja ljudi, ki doma prakticirajo sadomazohistične spolne igrice. »Nekatera stanovanja na njegovih fotografijah so lepa, urejena, ne slutimo, da bi se tu dogajalo kaj ’čudnega’, potem pa opazimo, da na steni visi črna vreča, da je kje kak nenavaden oltar ali pa verige.« Tako kot pri njeni razstavi gre tudi tu za vdor nečesa, kar izstopa iz okvirov naše ideje o domačnosti, v domače okolje. »Ob teh slikah sem razmišljala o naslednjem: recimo, da ugotovimo, da se naša soseda poslužuje tovrstnih praks, hkrati pa nas je vsako leto fotografirala, ko smo pihali svečke za rojstni dan. Bi nanjo gledali kot na pokvarjenko, ki si zasluži kazen, ali kot na heroja svojega otroštva, svoje intime? Meja je tanka.«

Razstava:
Nana Wolke: Kazenski kot
Kje: Stekleni atrij Mestne hiše
Kdaj: 30. 8.–10. 9. 2019