Tool: Fear Inoculum

+ + + +

»Album desetletja«, »najbolj pričakovana plošča zadnjih let« ... Takšna hvala je pospremila izid pete dolgometražne plošče kultnih kalifornijskih art/ prog metalcev iz skupine Tool. Ker je od izida prejšnje plošče minilo trinajst let in ker gre za eno najbolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjih treh desetletij, se vsaj z zadnjo trditvijo ni težko strinjati. Vse drugo je zaradi njihovih pregovorno obsesivnih fenov treba vzeti nekoliko z rezervo. Plošča Fear Inoculum ne bo redefinirala progresivnega metala. Je pravzaprav tipično toolovska plošča, s katere pa je, čeprav so trije od štirih članov zakorakali globoko v petdeseta leta – ali pa prav zato –, lepo razvidno, da zasedbo še vedno poganja radovednost.

Člani četverice so se vmes ukvarjali s stranskimi projekti in se lotili novih filmskih pustolovščin, gostovali so v različnih zasedbah, pisali knjige, zgodile so se jim motoristične nesreče, spoprijemali so se s tožbami, se odpravljali na turneje in izvajali spektakelske koncerte v vlogi glavnih nastopajočih na največjih glasbenih festivalih. Zaradi vsega tega so odlagali izid vmes večkrat napovedane plošče, katere delček je zasedba z živo izvedbo novega komada Descending premierno oznanila leta 2015. Ni sicer znano, ali je takrat v rokavu že imela še kakšno novo skladbo, vendar zaradi natančnosti, perfekcionizma in skoraj znanstvenega lotevanja ustvarjanja ne bi bilo nič nenavadnega, če bi ta zadnja štiri leta ploščo le še finiširala. Znano je namreč, da vsi štirje člani posamično in skupno nov material snemajo tako dolgo, da so z njim stoodstotno zadovoljni. Za nameček pa morajo vanj zapakirati še vse tiste klasične toolovske trike, ki jih feni razkrivajo med dolgoletnimi diskografskimi premori.

Koliko matematike, simbolike, mistike in filozofije se skriva v novih skladbah, bomo verjetno izvedeli šele čez nekaj let, ko bodo oboževalci celotno ploščo razstavili na prafaktorje. Za zdaj je jasno predvsem to, da je veliko subtilnejša od Toolovih prejšnjih del, kar je verjetno tudi stranski učinek tega, da so člani dozoreli. To razkrivajo že nekatera besedila, v katerih se sprijaznijo s tem, kje so, in z okoliščinami, ki so jih sem pripeljale. Ta zrelost pa je še očitnejša v muziciranju, nadgrajenem tudi z izkušnjami, ki si jih je četverec pridobil v zadnjih trinajstih letih. Ker so razen ene skladbe vse daljše od desetih minut, to vsaj na površju botruje manj dinamični glasbi, kot smo je vajeni s prejšnjih plošč. Tistih toboganskih prehodov med atmosferičnimi temami in trdimi metalskimi rifi je po novem le še za vzorec, kar pa ne pomeni, da zasedba zato samozadostno stopiclja na mestu. Čeprav to ni takoj očitno, so nove skladbe v primerjavi z dosedanjimi pravzaprav še kompleksnejše in bolj premišljene, pri čemer njihovo gonilo ostajata virtuoznost vsakega posameznika in skupinska igra.

Plošča je zaradi bolj umirjene zvočne podobe pisana na posluh fenov, ki so odrasli skupaj z zasedbo, študentov z Berkleyja, ki so dobili nov zalogaj za razstavljanje posameznih glasbenih elementov, in fenov, ki bodo prihodnja desetletja brskali po skriti simboliki.