Rachel Cusk: Obris

+ + +

Razsuti tovor – kakor življenje samo

Obris je literariziran – ne preveč – pisateljski dnevnik. Pisanje, ki hoče pokazati pisateljski vsakdanjik, ker pa v tem zaradi drugih obveznosti zmanjka časa za pisanje, se to ’zgodi’ šele na tujem. Josip Osti je na temo napisal Duhove hiše Heinricha Bölla, vendar je tamkajšnja klavzura, prekinjana s cimri, samo izgovor za bogato popasenje spominskega gradiva.

Pisateljica iz Obrisa v Atenah, kamor pride lokalce v angleščini poučevat kreativno pisanje, je bolj amnezična, osredotočena na tukaj in zdaj, zato uporabi gradivo drugih, naključnih. Najprej se zgodi sestanek z bogatunom, ki ji plača taksi, potem polet in pogovor z zgovornim sopotnikom, ki jo kasneje s čolnom pelje na samotni otoček in poskuša začeti erotično epizodo, potem še več pogovorov in povzetkov tistega, česar se delavničarji spominjajo na poti na pisateljsko delavnico, pa kakšen odnos imajo do živali. Vmes je nekaj o otrocih in partnerjih, kar vse ji povedo sopredavatelji in atenski znanci ob kavi. Včasih izpovedi drugih potegnejo na terapijo: tik pred pisateljičinim odhodom domov pride naslednica in pove, da so jo napadli in kako je to spremenilo njen odnos do hrane. Zraven so fragmenti o psičkih, ki so si jih zaželeli otroci in se zanje nehali brigati, moških, ki so tako samostojni, da to puščajo tudi partnericam, one pa v tem slutijo konec zveze, deziluzijo; požrešna psica, ki jo je zaradi nakopičenih frustracij garbala lastnica, zbeži čez vse mesto, lastnico pa v živo obveščajo, kako nemogoče je žival ujeti.

Obris je pravzaprav stkan iz drobnega čveka, pri čemer so govorci neavtentično jasno artikulirani, pisateljičini povzetki njihovih zgodb in drobnih, zanje pomembnih dogodkov, ki jih temeljno konstituirajo, so očitno spisani brez pretenzij, da bi posneli avtentični način pripovedovanja. Zdi se, da Cuskova v tem deluje dvojno; zgodbe, na katere naleti in jih skoraj pes na repu prinese, organizira v kompaktne izpovedi, nekakšne bolezenske zgodovine in sezname simptomov in poskusov razumevanja njihovega ozadja, vendar pa opusti vsakršno zavezujočo organizacijo teh fragmentov. Deluje, kot da se tam prepušča naključnosti, da hoče pokazati, kako ta sestavlja stvarnost. V spremki preberemo, da naj bi bil postopek usmerjen proti falocentrizmu; ne kot histerija, kakor so včasih rekli mobilnosti organa zunaj centra, ta bi dala Obrisom potrebne vrtljaje in jih prelila z morda zanimivimi prelomi in ožarjeno intenzivnostjo.

Na koncu tega zapisa pripovedovalka svetuje naslednici, ki noče nič res velikega ali zgodovinsko preobloženega, naj obišče Agoro. Prostor, ki je sinonim za javni prostor, tudi za strah pred njim – agorafobijo. To lahko vzamemo kot namig, da je literatura v času, ko javna sfera izginja in se seli na vsemrežje, nadomestni prostor javnega, javne spovedi, premisleka, interakcije. A to Obrisa ne reši pred naključnostjo, dolgoveznostjo in slabšo ekonomiko teksta.