Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

+ + + + +

Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album.

Pesniške in songwriterske veščine Lane Del Rey, absolutne prvakinje zasanjanih pop balad, so od njene prelomne plošče Born to Die eksponentno napredovale. Njene občutene jeremijade so v kontekstu ameriškega mainstreama že same po sebi anomalija, zato njeno delo pri marsikom vzbudi prevpraševanje vzrokov za njen vesoljni uspeh: kombinacija vintidž atmosfere, baročnih aranžmajev, nekoliko apatične prezence ter zamolklega melanholičnega petja, ki pogosto meji na naveličano jamranje, se enostavno ne ujema s tem, kar naj bi bil danes visokokategorni pop. A pevki se je pred slabim desetletjem posrečilo naglo povzpeti se na vrh. Morda ji je to uspelo zaradi nostalgičnega sklicevanja na Nancy Sinatro, morda zaradi eksotične obuditve pozabljene estetike ameriške popularne glasbe, ki jo je s pomočjo vojske producentov posiljeno križala s trendi odvodi sodobnega hiphopa, verjetno pa v veliki meri zaradi prebrisane piarovske strategije, ki jo je predstavila kot samorastniško zvezdnico – češ da se je zgolj po zaslugi svoje izjemne nadarjenosti iz neprepoznavne »underdog« kantavtorice povzpela na vrh, čeprav jo je tja pravzaprav »nastavila« glasbena industrija.

Ne glede na to, kaj je bilo v tej desetletni odisejadi najzaslužnejše za njen uspeh, se na vrhu izvrstno znajde: zavidanja vredna baza zvestih oboževalcev ji omogoča, da je pri pisanju skladb drznejša kot kadarkoli. Na novi plošči pogumnih odločitev kar mrgoli: od nekonvencionalnih aranžmajev prek nenavadnih, a potencialno brezčasnih melodij ter vrhunske vokalne izvedbe do močnih in (vsaj navidezno) iskrenih besedil, s katerimi se pevka pogosto nekoliko razgali: Norman Fucking Rockwell! je ganljiva in izrazito večplastna plošča, ki preseneti ob vsakem ponovnem poslušanju.