Iza Strehar, dramatičarka

»Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.«

Rojena je torej leta 1992 in v zgodnjem otroštvu jo je zanimalo kup reči, celo matematika, a je nato naneslo, da se je v srednji šoli bolj kot naravoslovju začela posvečati pisanju – in postala ustvarjalka. Sprva je mislila, da bo pisala prozo (čeprav ni izključeno, da se tega ne bo lotila kdaj v prihodnosti), a ko je odkrila razsežnosti dialoga, je ugotovila, da ji je najbolj na kožo pisano dramsko pisanje, in to kljub nezavidljivemu položaju dramatike v našem prostoru. »Že v srednji šoli smo se s sošolkami za šalo prijavile na dramski maraton, češ, nekaj bomo napisale in to potem odigrale, ampak ko sem začela pisati, sem prišla do spoznanja, da mi to zelo leži.« Vpisala se je na študij dramaturgije, iz katere je tudi diplomirala, magistrski študij pa nadaljevala na scenaristiki. Tako danes deluje kot samozaposlena v kulturi, dramatičarka in scenaristka, a čeprav se trenutno lahko preživlja s svojim delom, ji negotov status umetnice na svobodi včasih načenja živce. »Zasuta sem z različnimi projekti in ves čas me skrbi, kaj se bo zgodilo, če – recimo – čez tri mesece ne bom imela nobene nove ideje. Če primerjamo svoja življenja z življenji staršev, si vsi želimo neko alternativo, ne rutine, a po drugi strani rutina mogoče ni tako slaba – daje ti varnost, hkrati pa ti ni treba stalno preizpraševati vsega. Zadnje čase se mi osemurni delovnik in odmerjen prosti čas ne zdita več tako slaba stvar – ustvarjalci smo za razliko od tega ves čas na petsto obratih, v projekte dajemo veliko sebe in ni nujno, da nazaj dobiš toliko, kot vložiš.« Vseeno pa na vprašanje, ali si dejansko predstavlja sebe v redni, neustvarjalni službi, odgovori nikalno – vsaj zaenkrat, ko še ima ideje in zagon, ne. »Tudi večina mojih prijateljev se ukvarja s podobnimi rečmi kot jaz. Kadar sem v družbi ljudi, ki niso iz umetniških krogov in živijo bolj rutinsko življenje, razmišljam, ali jih to osrečuje, ali se nikoli ne vprašajo, kaj je bistvo vsega tega.«

Nekatere dileme in težave, s katerimi se srečujejo njeni liki, pozna tudi sama – vendar kljub temu pazi, da vanje ne pretoči vsega, kar jo muči, »ker to ne bi bilo preveč dramsko. (smeh)« »Največji izziv pri pisanju je zame emocionalna linija dela,« pove. »Lahko bi bilo, ampak ni, na primer, je pravzaprav drama o ljubezni, in med pisanjem sem se ves čas spraševala, ali sem preveč patetična. Ampak če sama nekaj čutim, potem ne more biti patetično, kajne? Najtežje je dovoliti si biti ranljiv.«