Jaz, jaz, jaz

»Brez ega ni literature, branja in književnosti,« pravi Esad Babačić, pesnik. »Vendar je v slovenski literaturi v zadnjem obdobju vse več avtorskega ega v tem smislu, da literati postajajo poslovneži.« Najbrž ni presenetljivo, da je bil v žarišču letošnjega festivala Vilenica, ki je na različnih prizoriščih v Sloveniji potekal prejšnji teden, »ego in fabula«, ego v zgodbi. Gre za pojav, ki ga omenja Babačić – literati so se prisiljeni prodajati; hkrati pa gre za to, da so se pripravljeni tudi vse bolj razgaljati. Avtobiografskega pisanja je vedno več, to je zdaj mogoče opaziti v večini svetovnih literatur. A morda avtobiografija niti ni pravi izraz – pogosteje gre za avtofikcijsko prozo.

Literarni selfiji

Avtobiografija je nekaj, kar o sebi na primer napiše neki nogometaš, avtofikcijska proza – oziroma egoproza, kot jo je poimenovala mlada moldavska avtorica Maria Paula Erizanu – pa je zares literatura, je dejala grška pisateljica Amanda Mihalopulu (njen roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je lani izšel pri Modrijanu). Prvo je namreč kronološko popisovanje dogodkov iz lastnega življenja, ki nima nujno literarne vrednosti, drugo pa prepletanje dogodkov iz življenja s fiktivnimi dogodki: bralec torej ve, da prebira pripetljaje iz avtorjevega ali avtoričinega življenja, a so tako spretno literarizirani, da jim lahko rečemo fikcija. Glede na to, da se je avtofikcija začela sočasno pojavljati na različnih koncih sveta, očitno obstaja potreba po takšnem izražanju, je še dejala – to je v intervjuju za Mladino pred kratkim poudarila tudi pisateljica Rachel Cusk. Poleg nje avtofikcijo med drugim pišejo še Sheila Heti, Olivia Laing, Chris Kraus, Edward St Aubyn, Karl Ove Knaussgard; na domačem terenu pa Bronja Žakelj, katere literarizirana avtobiografija Belo se pere na devetdeset je ena najbolje prodajanih knjig zadnjih let.

Zakaj avtofikcija? Ali bolje: zakaj se naenkrat toliko govori o avtofikciji? Celo Chris Kraus, ki piše tako, je dejala, da termin zavrača, ker imamo v literarni zgodovini ogromno del, v katerih je literarni lik sumljivo podoben avtorju, pa jih ni v času nastanka nihče označil za avtofikcijo. Pustimo ob strani to, da sodobna literarna veda ljubi oznake – mogoče smo se, kot je predvidela Rachel Cusk, naveličali avtorjevega vnetega prepričevanja bralca, da on že ni glavna oseba, pa naj gre za možganskega kirurga ali nekoga, ki je pisatelju v resnici zelo podoben. Hlastamo po pristnosti, iskrenosti, ranljivosti, celo surovosti. Mogoče pa se k avtofikciji obračamo zaradi poplave lažnih novic – češ, če nekdo izhaja iz sebe, gotovo ne laže? Ko pripoveduje o svojih izkušnjah, mu lahko zaupamo, če govori o, denimo, političnem dogajanju, pa je glede na nasprotujoča si mnenja, s katerimi smo ves čas bombardirani, njegova pripoved vprašljiva. A lahko se pravi razlog za vzpon avtobiografij skriva popolnoma drugje. Kakorkoli, dejstvo je, da so nekateri bralci navdušeni nad knjigami, v katerih se avtorji brez sramu razgaljajo: pišejo o svojih travmah, boleznih, težavah s samopodobo, seksualnih izkušnjah; spet druge pa tak tip pisanja pušča popolnoma hladne. »Danes že toliko ljudi piše o nesprejemanju lastnega telesa in tem, koliko spolnih partnerjev so imeli, da mi ob tem postaja dolgčas,« je dejala Maria Paula Erizanu.

Ace Mermolja je bil še bolj oster: vsi, ki želijo biti v kapitalistični družbi uspešni, morajo imeti velik ego, »v duši nosijo iPad«, ob vsem tem pa je vprašljivo, ali gre pri avtobiografskem pisanju res za lastno željo ali željo po tem, da bi sledili trendom oziroma prošnjam založnika, meni. Temu neodobravanju se deloma pridružuje tudi Islandec Sverrir Norland, letošnji vileniški »avtor na turneji«. »Vzpon avtobiografije vidim kot krizo,« je dejal. »Morda je to zato, ker zaradi družabnih omrežij nimamo več zamisli?« Dragoceni prosti čas mečemo stran na Facebooku, ki ga je hrvaška pisateljica Ivana Šojat domiselno poimenovala »fikcionalizirana avtobiografija«. Tam (in na številnih drugih družabnih omrežjih) prijateljem in sledilcem dan za dnem razkrivamo svoje misli, rojstne dneve, selfije ... in ravno v »selfije« v pisni obliki se je očitno – vsaj deloma – ujela tudi literatura.

Pisanje kot način upora

Za pisateljske egotripe in vse večjo željo po promociji in pozornosti seveda lahko spet okrivimo neoliberalizem in kapitalizem, ustroja sodobnega sveta, v katerem se moramo vsi, tudi literarni ustvarjalci, znajti, kot najbolje vemo in znamo. »Literati, ki se znajo prodati, jemljejo prostor drugim, ki niso uspešni v poslovnem smislu, so pa izvrstni pisci. In teh imamo veliko,« opaža Esad Babačić, ki opozori tudi na tržne interese pri podeljevanju nagrad, o katerih sicer čivkajo že vrabci na strehah. »Zdi se mi tragično, da se moramo - vsaj deloma - tudi zaradi stvari, ki jih omenjam – v literaturi ločevati na uspešne in neuspešne – in da uspešni potem govorijo: glej, tistemu pa ni uspelo. Literatura bi morala biti osvobojena vsega tega. To je nad cinizmom. Cinizem, to, kar smo počeli v osemdesetih, je bil romantika v primerjavi s tem, kar zdaj izvajajo nekatere interesne skupine.«

Vzpon avtobiografije vidim kot krizo. Morda je to zato, ker zaradi družabnih omrežij nimamo več zamisli?

Strokovnjak za te teme – gledano širše, ne le v književnosti – je švicarski pisatelj Jonas Lüscher: njegova novela Pomlad barbarov, parodija zadnje finančne krize – sebični švicarski podjetnik Preising se odpravi na počitnice v fiktivno tunizijsko oazo, kjer po tednu razsipnosti dočaka novico o finančnem zlomu –, je v slovenščini izšla že pred dvema letoma, medtem pa je pisatelj izdal še roman Kraft, ki se z neoliberalizmom ukvarja še bolj poglobljeno.

Lüscher meni, da književnost ne bi smela biti prostor servilnosti družbenim procesom in pasivnosti, temveč upora. »Ravno pisanje je način, kako se upreti kapitalizmu. Na tem področju ni prav veliko denarja, tako da je pisatelj zunaj vseh ekonomskih in finančnih usmeritev. Zato mislim, da je tudi pisanje zahtevnih literarnih del način upora.« Prav tako se po njegovem mnenju ne bi smeli podrejati ekonomiji pozornosti. »Zavedam se, da je potencial bralcev, da konzumirajo daljša ali kompleksnejša literarna dela, zdaj nekoliko ogrožen. To opažam že pri sebi. Manj zbran sem, ko berem, sploh ko imam ob sebi mobilni telefon. Ves čas preverjam elektronsko pošto in moja pozornost hitreje popušča. Delamo več stvari hkrati, kdaj na primer opazujem ljudi na vlaku, kako gledajo TV-serije na iPadu, pri tem pa ’skrolajo’ po telefonu. In če je to problem že pri serijah, je pri knjigah toliko večji. Toda nam avtorjem se temu ni treba prilagajati. Vedno bi morali pisati tisto, za kar imamo občutek, da je treba napisati. Sam nikoli ne razmišljam o bralcu, ko pišem – poskušam napisati knjigo, ki bi jo sam rad prebral. Pa četudi tvegam, da bom imel s tem manj bralcev.«

Kako pa ponovno zbere pozornost, razpršeno po spletu, ko se je treba resno lotiti pisanja? »Družabnih omrežij oziroma aplikacij, če ne štejem WhatsAppa, sicer ne uporabljam. Bolj sem odvisen od branja novic na spletu. Moram priznati, da potrebujem posebno aplikacijo, ki mi omeji čas, preživet na spletu. Imenuje se Self control. Sam za nemoteno pisanje na primer potrebujem dve uri – to vnesem v aplikacijo in ta čas mi internet ne deluje, tudi če ponovno zaženem računalnik,« v smehu razloži.

Literati, ki se znajo prodati, jemljejo prostor drugim, ki niso uspešni v poslovnem smislu, so pa izvrstni pisci.

»Ali si v tem iz ljubezni ali pa nisi«

O spremembah, ki so jih v literaturo prinesla družabna omrežja, je v pogovoru za Mladino spregovoril tudi srbski pesnik Zvonko Karanović, ki je lani ustanovil založniško hišo Enklava, kjer dela predvsem z mladimi. »Mladi imajo še vedno strast do poezije, strast, da izrazijo svoja čustva, drugače od toge mainstreamovske scene, ki je sama sebi dovolj, medsebojno si podeljujejo nagrade in privilegije in tako dalje, nihče pa zares ne govori o poeziji. O tem se je najbolje pogovarjati z mladimi. Mlada poezija se mi zdi zelo dobra in živa in resnično sem vesel, če lahko kateremu od mladih pesnikov pomagam z nasveti. Res pa je, da so se stvari v poeziji zdaj precej spremenile. Poezija je spet v modi, ker je kratka, ’instantna’, lahko jo prebereš na telefonu, deliš na družabnih omrežjih – in tudi feedback je v tem primeru takojšen, ne kot včasih, ko si moral najprej čakati, da ti kdo kaj objavi, potem pa še na odzive.« Da mladi jezdijo na valu hitrih onlajn objav in imajo zaradi tega več motivacije za pisanje poezije, se mu v bistvu zdi dobro – a le, če se zavedajo, da vse, kar napišejo, ni za takojšnjo objavo in da včasih potrebuje še malo obdelave; pa tudi če govorimo o dvovrstični pesmi. »Ko danes kdo kaj napiše in objavi na Facebooku, lahko to že jutri vsi berejo, vse to je nelektorirano in ni obdelano, kot se spodobi. A k sreči v Beogradu ta hip obstaja kar nekaj tečajev kreativnega pisanja.«

Karanovića je v mladih letih najbolj nagovarjala bitniška literatura, a ker tedaj, v osemdesetih letih, nisi mogel veljati za »pravega« pesnika, če nisi pisal o političnih temah, je bil dolgo neinstitucionalni, »underground« ustvarjalec. »Moja generacija je sanjala o Zahodu, o Ameriki, poslušali smo rock, imeli svoje bende ... in ti bitniki, ki smo jih občudovali, so bili neke vrste rockerji pred rockerji. Živeli so svobodno, na poti, se šli seks, droge, rokenrol, govorili o vsakodnevnih stvareh: prepovedani ljubezni, glasbi, potovanjih ... mi, ki smo živeli v socialistični državi, smo imeli ravno tako potrebo po svobodi, zato so nam bili bitniki blizu. V resnici seveda nihče od nas ni vedel, kako definirati svobodo – živeli smo pri starših, nismo delali, hoteli smo samo poslušati glasbo in početi, kar smo si želeli. [smeh] Toda nekdo, ki je pesnil o Iggyju Popu ali svojih prijateljih, establišmenta ni zanimal. Tako da sem deset ali petnajst let deloval popolnoma zunaj institucij.« Danes je kljub vsemu del mainstreama, čeprav se ne šteje zares za takega. »Oni vedo, da nisem njihov, jaz vem, da ne spadam mednje – še vedno menim, da mora pesnik ostati zvest sebi in svojim idealom. V pisanju ne obstajata dve resnici, obstaja ena. Ali si v tem iz ljubezni ali pa nisi. Naš trg je sicer tako majhen, da skoraj nikomur, tudi če je priljubljen in prodaja knjige, ne omogoča, da bi bil v književnosti zaradi denarja, se pa nekaterim ljudem zdi fino, da jih imajo za pisce, za literate, ker mislijo, da bodo s tem v družbi pridobili ugled. Kaj si? Pisatelj. Kot da si grof ali vojvoda. Ampak to je duh preteklosti, duh 19. stoletja, ki danes nima več nobenega smisla. Šteje samo to, kako dobre so tvoje pesmi ali karkoli že pišeš, pa naj so priznane ali ne.«

Umetnost kot most med kulturami

»Vse na svetu je umetnost in kultura. Umetnost je izjemnega pomena za življenje vseh živih bitij,« meni še en gost Vilenice Mohamed Abdul Munem, palestinsko-sirski pesnik in pisatelj, ki je leta 2016 zapustil Alep, kjer je vodil založbo (zaradi izdajanja knjig, ki jih nekdanji sirski predsednik Asad ni podpiral, je nekaj časa preživel v zaporu), in se odpravil v Evropo. Odločil se je ostati v Sloveniji, tu si je ustvaril novo življenje in se začel postopoma vključevati v kulturno dogajanje – bral je na literarnih večerih, spoznaval ljudi iz umetniških krogov, lani je izdal pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane, posvečeno ženskam, ki so se ga s svojo empatijo dotaknile in mu olajšale življenje v novi domovini; ravno to knjigo je predstavljal tudi na Vilenici. A čeprav zbirka govori o ženskah, ne gre za ljubezenske pesmi v najožjem pomenu besede – četudi se nekatere berejo kot takšne. »Ona je tista, ki hodi kot dež, njen nasmeh je kot jabolko. O, gospa, vaše oči so pripovedi noči, dovolite, da si moje jutro odpočije. Se spomniš, kako si razkopala noč, da bi ukradla sonce iz objema zore?« piše o Nadi iz Roga. »Vse ženske, o katerih pišem, imam rad, a ne v romantičnem smislu, tako kot imaš rad dekle ali ženo, pač pa kot človeška bitja. O njih pišem iz srca. Sicer pa tako ali tako menim, da ne moreš delati umetnosti brez ljubezni,« pravi.

Prihaja iz intelektualne družine – močan je njegov spomin na ogromno družinsko knjižnico; tudi oče je bil pisec, ki ga je obiskoval celo slavni palestinski pesnik Mahmud Darviš. Darviš, ki velja za najbolj prevajanega arabskega pesnika, je bil zanj, ko je bil otrok, nekaj časa pesniški vzornik. »Živel je v Bejrutu in nekoč je imel v Alepu bralni večer. Po tistem je prišel skupaj z več prijatelji obiskat mojega očeta. Spominjam se ga kot džentelmena. Nekoč mu je dal oče v branje neko mojo pesem, prebral jo je in me potrepljal po rami. ’Bravo, bravo!’ je rekel. Od njega je bil to velik kompliment.«

Ravno pisanje je način, kako se upreti kapitalizmu. Na tem področju ni prav veliko denarja, tako da je pisatelj zunaj vseh ekonomskih in finančnih smernic.

Čeprav se je Abdul Munem uspešno vključil v tukajšnjo skupnost, priznava, da je včasih težko živeti v državi, kjer ne more govoriti maternega jezika. »Ampak ko nimaš druge možnosti, se pač prilagodiš. Trudim se učiti angleško in slovensko. Slovenščino dobro razumem, malo pa tudi že govorim. Težka je, ampak najbrž zato, ker sem že starejši. [smeh] Moji otroci jo po enem letu govorijo tekoče. Seveda ni lahko ustvarjati umetnosti v drugem jeziku. Še vedno pišem v arabščini in potem prosim prevajalca, da mi napisano prevede v slovenščino ali angleščino.« Vendar pa je to, da ne živi v domačem okolju, prineslo nekaj dobrega: v njem je vzklila želja, da bi povezal obe kulturi, slovensko in arabsko – v Siriji, ko se bo nekoč lahko vrnil tja, bi tiskal slovenske knjige, v Sloveniji pa arabske.

Četudi bi kak skeptik dejal, da so literarni festivali sami sebi namen, prireditve, kot je Vilenica, z zgodbami Abdula Munema in drugih opominjajo, kako pomembno mesto medkulturnega srečevanja je književnost, česar se je v govoru ob prejetju vileniške nagrade dotaknil tudi letošnji lavreat Dragan Velikić. »Knjiga je najpomembnejše mesto srečanja s sodobniki, ki imajo različna mnenja, ideje in službe; z drugimi kulturami; s tistimi, ki so živeli včeraj, pred desetimi, pred stotimi ali pred tisoč leti; z vsem, kar je obstajalo, in z vsem, kar lahko obstaja v vseh časih in vseh prostorih,« je dejal. »Skozi to komunikacijo se pridobi bogastvo, ki ga ne more odvzeti nobena svetovna kriza. Na podlagi te izkušnje bralec oblikuje svoj univerzum, se osvobaja ujetništva prve osebe množine, prepoznava manipulacijo, ne privoli v to, da je številka, nosi svoje ime in priimek. Zadovoljen je samo tisti, ki je svoboden. Kdor ni odsoten iz lastnega življenja. Kdor misli s svojo glavo. Da pa bi mislili s svojo glavo, si moramo prizadevati za osebni napredek, si oblikovati pogled na svet. Najvarnejša pot je stopiti v svetove literarnih del.«