JPEGMAFIA: All My Heroes Are Cornballs

+ + +

Barrington Hendricks zna z naslovi projektov, pa tudi posameznih posnetkov. Pod imenom JPEGMAFIA (krajše in bolj domače kar Peggy) je prvič opozoril nase leta 2015 z mikstejpom Communist Slow Jams, leto kasneje pa nadaljeval s prvencem Black Ben Carson. Precej prahu je prebrisano dvignil s posnetkom I Might Vote 4 Donald Trump (ki so ga tisti brez smisla za humor poslušali dobesedno), svetovno kritiško srenjo pa dokončno pridobil na svojo stran z albumom Veteran, ki je konsenzualno obveljal za enega izmed alter raperskih presežkov lanskega leta.

Hendricks je rojeni Newyorčan, ki pa je odraščal na ameriškem jugu – v Alabami je redno preverjal tamkajšnji (sistemski) rasizem. Je nekdanji vojak s terensko prakso v Iraku, na Japonskem in še kje. Vojska ga je razočarala in deprimirala. Pred petimi leti se je preselil v Baltimore, ker se mu je tamkajšnja podzemna glasbena scena zdela najbolj razburljiva, in kmalu se je vanjo tudi uspešno pogreznil. Pred kratkim pa je le zamenjal okolje z bolj predvidljivo izbiro, Los Angelesom.

JPEGMAFIA je ujel veter v jadra s precej trendovsko mešanico nizkotehnološkega šuma, hrupa, sodobnih raperskih prijemov in r & b-jevskega podtona, ki jo odlikujejo grobi in nenadni kontrasti od (osladnih) melodičnih pevskih hakeljcev do kričanja in distorzije. Ne škodi niti neposrednost in nekorektnost njegovih izjav v intervjujih, še bolj pa besedil. Na plati Veteran je s pljunkom odkljukal vse: od pripadnikov alt-righta do navadnih rasistov, liberalcev, policajev, »pitchforkovske« glasbene kritike, Morrisseyja … Sledila je antireklamna serija videov za novi album All My Heroes Are Cornballs, v kateri Hendricksovi kolegi, med njimi tudi James Blake in Jeff Tweedy, govorijo, kako zanič je prihajajoča plošča. Sam jo je napovedoval z besedami, da prihaja »nekaj razočarajočega«. Primerno utrjevanje terena za najbolj dodelan, produkcijsko čvrst in premišljen JPEGMAFIJEV projekt doslej. AMHAC še zmeraj odlikuje naseckana, včasih psihedelična in čudaško kolažna forma, a kljub visoki zvočni nasičenosti in občasnim izlivom grobosti vijuga sklenjeno in gibko. Več je r & b-jevske spevnosti (refrenov), manj tehničnih nihanj. Če lahko rečemo, da je bil Veteran zrnati, grobi Baltimore, je AMHAC Los Angeles: melodičen in bolj načiliran. Z obveznim odmerkom prepoznavnih vložkov distorzije in dretja, zaradi katerih so ga (poleg visokoenergijskih živih nastopov skakanja med občinstvo) površno primerjali s skupino Death Grips. To mu gre še posebej na živce in fene kalifornijskih šampionov noise rapa lahko mirno dodamo na dolg seznam stvari in ljudi, ki jih javno prezira.

Pomislek, da JPEGMAFIA – ozirajoč se na njegove založniške in nastopaške pustolovščine – sodi med pretirano hajpane izvajalce, z albumom AMHAC tehnično (z zelo domiselnimi podlagami in zavzeto rimaško gimnastiko) ovrže, s tem pa smo prikrajšani za nedavno privlačnost nepredvidljivosti in surovosti.