Rambo: Do zadnje kaplje krvi

Na južni meji.

Rambo (Sylvester Stallone), ki je vedno v žarišču geopolitike (v Rambu 3 je v Afganistanu rešil mudžahide!), tokrat kmetuje na očetovem posestvu, nedaleč od ameriško-mehiške meje. Ja, ponovno je postal velik in bel – kavboj. In vsi ga imajo radi. Končno ima home, sweet home. In mir. In družino. Toda ko njegova “nečakinja” (Yvette Monreal) na lepem prebegne v Mehiko, da bi poiskala svojega “izgubljenega” očeta, pade v roke podzemlja, ki jo prelevi v spolno sužnjo.

Rambo – vietnamski, afganistanski in mjanmarski veteran, nesojeni Liam Neeson, Sicario redux, jezni belec – v Mehiki vidi novi Vietnam, toda reševanje “nečakinje” mu spodleti, tako da se potem Vietnam – divji, brutalen, krvoločen – stegne v Ameriko, na njegovo kmetijo, pod katero se razteza labirint rovov, tunelov, jaškov, prepadov, min in pasti, ki horde brezimnih napadalcev faširajo, mesarijo, trgajo, sekajo, žgejo in žagajo. Rambo postane Žaga – ja, Jigsaw. Prvič, maščevalen je, demoničen, lunatičen in srepega pogleda, drugič, “gverilske” trafikante pobija na ekstremen, strašen, grotesken, eksploziven način, in tretjič, ne zadovolji se s tem, da jih ubije, ampak se z njimi pred tem tudi malce poigra. Rambo vse to počne za fene, ki hočejo natanko to – katarzični karnevalski pornorazčefuk. Vsi ostali mu bodo očitali, da je politično nekorekten, pa ne zato, ker pobije toliko “tujcev”, ali zato, ker jih pobija z rasistično vnemo, ampak zato, ker pod svojo kmetijo izkoplje labirint rovov in tunelov, takšnega, kakršne so med vietnamsko vojno izkopavali vietkongovci – ker si torej prisvoji kulturno posebnost kolonizirane nacije.