Laptop punk

Prvi ljubljanski obisk nottinghamske naveze osornega post-post-punka elektronskega minimalizma in pripovedno bevskajočega vokala sta spremljala promocijska hakeljca: prvič, na začetku letošnjega leta je izdala Eton Alive, še eno ploščo v seriji kritiško čislanih in komercialno presenetljivo uspešnih izdaj, ki jo frontman, neumorni gobezdač in antipevec Jason Williamson ter producent ravnodušne poze Andrew Fearn zadnje mesece pljuvata po evropskih festivalih in dvoranah. Drugič, njun prvi nastop pri nas smo dobili v okviru večdnevnega praznovanja desetletnice obratovanja glavnega popularnoglasbenega projekta Mestne občine Ljubljana tega tisočletja. V času, ko se nišno alter začetki Modsov zdijo zakopani že nekje daleč v preteklosti.

Kot predskupina je v večer zarezala ljubljanska postpunkovska ulična legenda, zasedba, ki je v dolgih letih silne nekontinuitete občasno premešala svoj postroj, redko koncertirala in nekoč celo izdala kos glasbe. Če se je o prvencu Od Lublance do Save šušljalo dolgo pred samim izidom leta 2005, so bili mnogi za nadaljevanje Nš člouk, ki je izšlo prav ta petek, prepričani, da gre za enega tistih projektov, ki se dolgo držijo ustnega izročila, izidejo pa potem nikoli. Oder Šiškine Katedrale se je za bend Carininega kalibra zdel prevelik, kalkuliranje, da je predvozaštvo za britansko atrakcijo ustrezen način promocije novega albuma, pa verjetno ne najbolj posrečeno.

Pri Modsih – kljub ne samo glasbenemu, ampak tudi odrskemu minimalizmu pulta, sestavljenega iz treh gajbic za pivo, na katerem je sameval laptop – prepiha na odru ni bilo. Williamson je rutinirano drdral staro in novo, občutek povišane mere obrtniške spoliranosti, trdnosti in veščine novejšega materiala pa se je v živo potrdil. Potrdilo se je tudi, da besedila dobesedno pljuva, saj je bil (načrtno?) osvetljen tako, da smo lahko nazorno spremljali brezkompromisno slinasto tuširanje mikrofona. Vloga producenta Fearna na odru je humorno iskrena. Seveda, Sleafordoma nikakor ne pritiče prepogosta prozorna taktika elektronskih bendov tuhtanja, kako bi matričasti nastopi oziroma producent na odru zgledal bolj atraktivno, kar potem rešujejo z raznimi glasbeno-koreografskimi prijemi. Ne, Fearn skrbi izključno za to, da mu med zibanjem z glavo iz roke ne pade pivo, ki ga med nastopom počasi sreba, in da s pritiskom na tipko prenosnika sproži podlago, ko je za to čas.

Nastop dvojca Sleaford Mods torej poteka brez posebnih učinkov, vizualnih dodatkov, brez vnetega animiranja ali koketiranja s publiko, pa tudi brez igranja na karto učinka šoka prekomerne glasnosti, hrupa in distorzije. Je presenetljivo statičen, oguljen, a ne tog, absolutne nastrojenosti proti neoliberalni povodnji pa ne izraža s klišejskimi vzkliki, parolami ali spodbujanjem, ampak z neprestanim in uigranim tapkanjem nergaške retorike vsakdanjosti.