Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

+ + + +

Seraj od znotraj

Trije cikli kratke proze so stisnjeni med uvod in epilog: med avtoričino pojasnjevanje, kako poskuša dati glas ženskam, obsojenim na molk in gluhoto, kako poskuša najti jezik, ki bo subverziven in bo ob francoščini, za katero pravi, da je njen »bojni plen«, vseboval še vse tiste pogovorne prvine, ki edine lahko priskrbijo avtentičnost ženskega glasu na presečišču berberščine, klasične in narečne arabščine in ne ravno vedno sprejete francoščine – zaradi kolonialne dediščine, do katere se Assia Djebar (1936– 2015) strastno opredeljuje.

Enako kot njene ženske. Zbirka zapisov, nekateri od njih so včasih nastajali več desetletij in so bili podlaga za filmske scenarije ali zapise, ki naj bi priskrbeli gradivo za filmanje, se ukvarja z ženskami v vseh legah. Zbirka fragmentov se konča z daljšim esejem, v katerem po zgledu Saidovega Orientalizma popiše kulturološki pomen Delacroixovih slik iz seraja iz prve tretjine 19. stoletja, kamor se je pravzaprav zrinil, izsilil pogled na skrito. Omeni tudi kasnejši palimpsestni Picassov preliv s takšnim naslovom, kot ga ima zbirka proze. Assia Djebar je v tem zaključnem eseju predvsem razočarana, ker ženske, ki so v protikolonialni vojni (1954–62) izpostavile svoje telo in so jih legionarji v zaporih na različne načine mučili in poniževali, niso dosegle večje emancipacije in jim ni bila dodeljena večja družbena vloga. To pripisuje tudi moški negotovosti v novih razmerah, ko si niso upali razmišljati o spremembi starih vzorcev.

Znotraj tega bolj programatskega, esejističnega in ponekod avtopoetičnega okvira pa so nadrobljeni fragmenti ženske pripovedi. Sledijo ustnemu slovstvu, torej ciklični pripovedi, ki se vrača in odbija, in ženske govorijo o dogovorjenih porokah in kaznih za vse mimo njih, ignoranci družine, če hočejo tradicijo opustiti, otrocih, ki jih prepuščajo v rejo taščam, in največjem od zadovoljstev vseh okoli njih, kadar rodijo sina. Ne pa recimo hčere. Kot je nekako tipično, da v obsežnem proznem sklopu spregovori o babici in njeni trdnosti, pa tudi trdosti, s katero je dosegla relativno samostojnost in se jo zdaj objokovalke v skladu s tradicijo spominjajo v najboljši luči. Nasploh je različnih slovesnosti, poročnih, pogrebnih in obrojstnih, v tej prozi vse polno in ji dajejo etnološko prepričljivost, čeprav hkrati vidimo, da je izgovarjanje božjega imena in občudovanje recitatorjev sur malo tudi vsiljena norma, vsakdanji način izražanja. Assia Djebar tradicijo priklicuje med drugim zato, da bi pokazala njeno togost, predvsem pa pogubnost za vsakršno žensko emancipacijo in večjo družbeno participacijo.