Adam Alter: Sužnji zaslona

+ + + +

Sodobna zasvojenost, ki ni nikomur več tuja.

Ameriški predavatelj omeni primerjalno zasvojenost z alkoholom in drogami, pri kateri je pot do ozdravljenja abstinenca. Toda princip »niti kozarčka več« pri zaslonih ne deluje. Človek bi se z njim izločil iz delovnega in družabnega sveta.

Avtor v prvem delu knjige navaja dejstva, ki osupnejo. Službeno pošto zaposleni v povprečju pogleda že v šestih sekundah po prejetju. Nekoč so ljudje gledali nadaljevanke enkrat na teden, zdaj si ogledajo deset delov zapored, četudi so načrtovali, da bodo gledali le enega ali dva. Skušnjava je postala neobvladljiva. Pristopa, ki se ponuja sam skozi Očenaš, kjer vernik prosi Boga, naj ga ne zapelje v skušnjavo, Alter sploh ne vzame v pretres. Kako torej vprašanje samoomejevanja rešiti brez religije, filozofije in terapije?

Ker je avtor strokovnjak za marketing, seveda ponudi praktične nasvete. Določiš denimo število ur, ki jih boš preživel pred zaslonom, v kuverto vtakneš bankovec za 50 dolarjev z naslovom politične stranke, ki je ne maraš, in če se načrta ne držiš, ji pošlješ denar. Za zmago nad seboj pač potrebuješ močan motiv. No, preprostejša je pomoč aplikacij: Demetricator ti s FB izbriše število sledilcev in všečkov, z WasteNoTimom pa lahko določiš število predvidenih ur na posameznih spletiščih in program ti bo napravo potem preprosto izključil. Posebej učinkovit se zdi sistem igrifikacije, pri katerem slabo rutino zamenjaš z boljšo. Buljenje v zaslon zamenjaš recimo s tekom, kjer te podpira spodbujevalni program, toda kaj, če postaneš manični tekač, ki na družabni strani zaslovi s tem, da že dvajset let ne izpusti nobenega tekaškega dneva, četudi ima gripo, vneto mišico ali napad artritisa?

Hudiču, ki bere to knjigo, se še naprej smeje.