Kakšne slike je kupovala oblast?

V Narodni galeriji je ta hip na ogled nova razstava iz serije Umetnost za nove dni; za slikami in kipi iz vladne umetnostne zbirke je tokrat na vrsti zbirka Dravske banovine, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije in je od leta 1929 do 1941 obsegala približno dve tretjini slovenskega narodnega ozemlja. Za državno zbirko umetnin so v tistem času skrbeli strokovnjaki in umetnostni poznavalci, zbrani okoli upravnikov province, ključen za to, da je bila banovinska zbirka obsežnejša od predhodnih državnih zbirk, pa je bil dravski ban dr. Marko Natlačen.

Dvojna osebnost dr. Marka Natlačna

Natlačen (1886–1942), katoliški politik, je ena od polemičnejših osebnosti iz slovenske zgodovine: po eni strani ne gre prezreti njegovega prispevka k razvoju Dravske banovine, ki jo je vodil od leta 1935 do 1941 – čeprav so mu nekateri očitali, da naj bi bil ob zavzemanju za mladinske organizacije, izobrazbo kmetov, napredek v zdravstvu, umetnost in druga področja pozabljal na pomanjkanje, v katerem je živel najrevnejši del prebivalstva. O tem, kakor je pred časom poročal Dnevnik, priča ljudska pesmica iz tistega obdobja: »Pozdravljen, ban naš, Marko, / tebi sveti sonce žarko. / Ti si vseh dobrot natlačen, / te pozdravlja narod lačen.« Po drugi strani pa je bil ban, ki ga je leta 1942 likvidiral eden od članov varnostno-obveščevalne službe, fašistični simpatizer, ki je v italijanskih časopisih objavljal slavospeve Mussoliniju, zaradi česar so leta 2007 preklicali postavitev spomenika v njegovem rojstnem kraju Manče, majhni vasi v Vipavski dolini – spomenik na Žalah pa je dobil šele leta 2016.

Ban Natlačen, ki je med znanci slovel kot človek »reda, dela in preproste vere«, se je sicer dejavno angažiral v umetnosti. Morda zato, ker se je, ko je bil dijak, tudi sam – sicer besedno – umetniško udejstvoval: pisal je črtice in jih objavljal v Domačih vajah ter sodeloval pri katoliškem glasilu Zora. Vendar je ostalo zgolj pri ljubiteljski dejavnosti, ki je ni podaljšal v odraslo dobo. Ta je bila videti tako, da je z drugo ženo in otroki živel v Ljubljani za poljansko gimnazijo, njegovi dnevi pa so vsak dan tekli po istem urniku, kot je v članku v Družini po pripovedovanju banovega sina Toneta zapisal Mirko Kovač. »Vstajal je ob isti uri, zajtrkoval sam v jedilnici, nato delal v pisarni, opoldne imel doma kosilo z družino; zato, da bi imel čisto glavo za delo, ni užival mesa ali vina. Po kosilu je legel za deset minut na divan, nato se je vrnil v pisarno. Večerjal je v družinskem krogu; tokrat tudi cviček iz soda, redko savinjčana v buteljki. Po večerji tarok; komaj smo njegovi otroci lahko držali karte v rokah, že nas je naučil te igre.« A tako rigiden človek, ki ni nikoli, niti če je imel še tako pomembne službene obveznosti, izpustil nobene maše, je bil hkrati tisti, ki je na začetku gradnje sedanje Narodne in univerzitetne knjižnice leta 1936 zasadil prvo lopato za zgraditev takrat vseučiliške knjižnice na Turjaškem trgu in dejal: »Nova zgradba naj bo svetilnik, ki bo pokazal narodu pot v lepšo bodočnost.« Podpiral je Narodno in Moderno galerijo in tudi posamezne slovenske umetnike tako, kot pred tem tega ni počel še noben slovenski oblastnik. Želel si je namreč – kot so ob njegovi smrti zapisali v časniku Domoljub –, da bi »ta mali narod tudi v umetnosti postal veliki«. Redno je obiskoval odprtja razstav in se pogosto sam dogovarjal za odkupe slik, če v proračunu, namenjenem za odkup umetnin – tega je leta 1936 sicer skoraj podvojil v primerjavi z letom prej –, ni bilo dovolj sredstev, jih je našel kje drugje. Takšni državni odkupi so urejali položaj na trgu, hkrati pa so bili za umetnike oblika socialnega transferja.

Cenjeni slovenski kmet

Na razstavi Umetnost za nove dni so posebej zgovorne skice in slike, nastale za natečaj za cikel slik, ki naj bi krasil reprezentančni hodnik banske palače; konec leta 1938 ga je razpisal ban Natlačen sam. Osrednja prizora sta morala biti »markantna trenutka slovenske zgodovine« – tako so se sodelujoči umetniki, med katerimi so bili na primer Marij Pregelj, Maksim Sedej, Tone Kralj in Gojmir Anton Kos, ki je na natečaju nato zmagal, odločili za motive, kakršni so podpis Majniške deklaracije, ustoličenje na Gosposvetskem polju, sv. Ciril in Metod pri knezu Koclju ali bitka pri Krškem. Vzporedno z velikim natečajem so bili razpisani še štirje manjši za umetnine iz domače zgodovine, a nanje ni bilo pretiranega odziva – umetniki že takrat, ravno tako kot danes, kljub vsemu niso bili preveč naklonjeni angažiranemu ustvarjanju, poleg tega so bile zmagovalcem obljubljene nizke nagrade, s katerimi bi si komajda povrnili stroške.

Vseeno pa bi bilo napak trditi, da je Dravska banovina dajala prednost politični, angažirani umetnosti. Želja po več slikah z zgodovinsko oziroma državotvorno tematiko je seveda obstajala (posebej so bili naklonjeni motivu kmeta, ki naj bi bil v stoletjih tuje nadvlade ohranjal jezik in kulturo), toda oblast ni imela zadržkov, da ob tem ne bi kupovala impresionistov, na primer krajin Riharda Jakopiča in Matije Jame, vaških prizorov Maksima Gasparija ali družbenokritičnih in satiričnih slik Hinka Smrekarja, med katerimi posebej izstopa Deveta dežela, fantazijski svet kaosa, obilja, užitkov in ekscesov. 

Razstava:
Umetnost za nove dni, Zbirka Dravske banovine (1929–1941)
Kraj: Narodna galerija, Ljubljana
Trajanje: 5. 9. 2019–5. 1. 2020