Kaj imata letošnja Nobelova nagrajenca za književnost s Slovenijo?

Najprestižnejša nagrada za literaturo ima letos dva lavreata, Olgo Tokarczuk in Petra Handkeja

Ko je Švedsko akademijo lani pretresel spolni in finančni škandal, zaradi katerega je izstopilo več članov, so se odločili Nobelovo nagrado za književnost za eno leto zamrzniti in v tem času ponovno vzpostaviti ugled ter kredibilnost akademije. Po daljšem zatišju so torej letos podelili dve Nobelovi nagradi za književnost: lavreatka za leto 2018 je poljska pisateljica Olga Tokarczuk (1962), letošnji lavreat pa avstrijski pisatelj Peter Handke (1942).

Poleg vrhunskosti imata novopečena nagrajenca skupno še eno stvar: oba sta prejemnika slovenske mednarodne nagrade za književnost Vilenica, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje avtorjem iz Srednje Evrope za vrhunske dosežke na področju književnosti. Tokarczuk jo je prejela pred kratkim, leta 2013, Handke pa 1987, eno leto po njeni ustanovitvi. Tokarczuk, lansko leto tudi prejemnica mednarodnega Bookerja, je bila sicer že pred tem dvakratna gostja festivala Vilenica, v Sloveniji pa je kot gostja novogoriškega festivala Mesto knjige gostovala še letos spomladi.

Peter Handke, sicer kontroverzen avtor zaradi svojih preteklih političnih stališč (npr. odkrita podpora Miloševićevemu režimu), zaradi česar so se že pojavili negativni odzivi na nagrado, je s Slovenijo še tesneje povezan, njegova mati Maria Handke, rojena Sivec, je bila namreč koroška Slovenka. Ker je bila okolica Grebinja na Koroškem, kjer je odraščal, v njegovem otroštvu še slovenska, je takrat govoril slovensko, danes pa v stiku z jezikom ostaja skozi prevajanje. Pred časom je v nemščino prevedel delo Florjana Lipuša Zmote dijaka Tjaža. »Ko sem se vrnil v Avstrijo, sem hotel izpopolniti svojo slabo slovenščino. Tega nisem želel storiti preko časopisov in gledanja televizije, ampak z literarnim delom. Pravzaprav sem se želel le naučiti slovenščine, a sem po dveh straneh, skozi kateri sem se prebil s težavo, spoznal, da gre za nekaj velikega,« je povedal lansko leto, ko je Lipuš prejel avstrijsko državno nagrado.

Peter Handke je s Slovenijo tesno povezan, njegova mati Maria Handke, rojena Sivec, je bila namreč koroška Slovenka.

Zanimanje za slovenstvo, predvsem za slovenski položaj med nemško govorečimi Avstrijci, je Handkeja spremljalo tudi na literarni poti. Esej Sanjačevo slovo od devete dežele celo nosi podnaslov »Spomin na Slovenijo«. »V njegovi literaturi so številni in globoki sledovi slovenstva,« je Peter Kolšek o njegovem opusu pred časom pisal v Delu, svoj roman Ponovitev pa je Handke sam označil kot »jezikovni spomenik za razkropljeno, preganjano, zatirano, brezdržavno slovensko ljudstvo«.

Je tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti od 23. aprila 1987.

V slovenščini lahko beremo kar nekaj del obeh nagrajencev: Olga Tokarczuk ima prevedena dela Dnevna hiša, nočna hiša (Društvo Apokalipsa, 2005), Pravek in drugi časi (Litera, 2005), Beguni (Modrijan, 2010), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (Modrijan, 2010) in Jakobove bukve (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017), Peter Handke pa dela Kratko pismo, dolgo slovo (DZS, 1973), Žalost onkraj sanj (Cankarjeva založba, 1977), Napačna kretnja; Levičnica (Prešernova družba, 1983), Pesem trajanju (Ljudska pravica, 1987), Ponovitev (Kočevski tisk, 1988), Pisateljev popoldan (Ljudska pravica, 1989), Poskus o utrujenosti (Kočevski tisk, 1990), Otroška zgodba (Ljudska pravica, 1991), Sanjačevo slovo od devete dežele: resničnost, ki je minila: spomin na Slovenijo (Wieser, 1991), Nauk gore Sainte-Victoire (Drava, 1994), Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo (Wieser, 1996), Lucie v gozdu z oneti (Mohorjeva, 2002), Don Juan (pripoveduje sam) (Cankarjeva založba, 2005), Še vedno vihar (Wieser, 2011) in Poskus o norem gobarju: zgodba zase (Mohorjeva, 2014).