Mamilo nafta

Janko Lorenci

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kolumna

Michael Mann, eden vodilnih klimatologov, pravi: »Velika tragedija podnebne krize je, da mora sedem milijard ljudi plačevati ceno – v obliki poškodovanega planeta –, da lahko nekaj ducatov onesnaževalcev še naprej žanje rekordne dobičke. To je moralni polom našega političnega sistema.« Izjava se nanaša na ugotovitev, da je zgolj dvajset največjih energetskih družb (nafta, plin, premog) v zadnjih desetletjih proizvedlo kar tretjino ogljikovega dioksida in metana, spuščenega v ozračje s človeškimi dejavnostmi. Te emisije grozijo z zlomom podnebja. Energetski giganti, nekateri v državni, drugi v zasebni lasti, vedo to že dolgo. Kljub temu bodo proizvodnjo fosilnih goriv v naslednjem desetletju povečali kar za tretjino. Če bodo te velikanske količine plina, nafte in premoga pokurjene, bo nebo padlo na nas. Zato proizvodnja energentov ni več stvar fosilnih velikanov, ampak civiliziranega preživetja človeštva.

Toda te katedrale nafte in denarja ostajajo nedotakljive, saj je svet brezupno odvisen od fosilnih goriv. Poleg tega so naftarji noro bogati in vplivni, za njimi pa pogosto stojijo cele države (S. Arabija, ZDA, Rusija). Njihov zaveznik je tudi potrošništvo. Mi samo ponujamo svoje blago, za to, kaj se počne z njim, nismo odgovorni, pravijo, da bi – podobno kot proizvajalci in distributerji mamil – preselili krivdo na množice. Seveda pa je ves sistem tudi pod njihovim vplivom tak, da brez množične porabe nafte, plina in premoga preprosto (še) ne gre.

Aramco in druščina bi se morali usmerjati v obnovljivo energijo. Vendar delajo vse, da bi zadržali energetski status quo – pritiskajo na politiko, podkupujejo, financirajo podnebne skeptike, se pretvarjajo, da postajajo zeleni. Tako so desetletja preprečevali energetski prelom. Zanj so dovolj bogati, a bi jim oklestil dobičke. Tako kljub svarilom znanosti, tesnobi množic in že očitni podnebni krizi še povečujejo proizvodnjo. Vedoč, da se bo stanje podnebja slabšalo, pritisk nanje pa krepil, skušajo zaslužiti čim več, dokler je še mogoče. Posledice jih ne brigajo.

Pred dilemo smo, pravi priznani poznavalec naftnih družb: ali jih zapremo ali pa se sprijaznimo s podnebno katastrofo.

Energetski velikani so del zgodbe o velikih osamosvojenih korporacijah, ki ženejo svet naprej po starih tirnicah, v svojo korist, a v škodo planeta in milijard ljudi. Zmanjšanje pridobivanja in porabe fosilnih goriv je kategorični imperativ, to pa predpostavlja tudi zmanjšanje moči fosilnih velikanov. A proizvodnjo bodo omejili le, če bodo v to prisiljeni, če se bo skrčilo povpraševanje, če jim bodo ukinjene brezumne subvencije, če se bodo naglo razvijali alternativni viri, če bo uveden davek na CO2 … Vse to se lahko zgodi le, če bo igro vodila politika. Toda ta je del problema – naftarjem daje kritje, jih subvencionira, se jim pusti korumpirati, se tudi sama zgolj dela zeleno. Skratka, preveč je spečana s kapitalom, energetskim še zlasti.

Razgaljanje velikih fosilnih družb je pozitivno, saj je nanje tako laže pritiskati, moralno, finančno, politično. A ta pritisk je, kot rečeno, omejen. Poleg tega ga ne gre usmerjati le proti naftarjem, ampak tudi proti prometu, kmetijstvu, klasični industriji … In prav v tem je težavnost prehoda v bolj ekološko družbo: spremeniti se morajo proizvodni sektor, politika, življenjske navade ljudi, skratka ves sistem in mnoge njegove samoumevnosti. Prav prek okoljske krize postajajo očitne njegove kardinalne konstrukcijske napake – posvečenost lastnine, nenehna rast, podrejenost javne koristi, spodbujano potrošništvo.

O teh stvareh govori tudi Thomas Piketty v še svežem Kapitalu in ideologiji, nadaljevanju svoje svetovne uspešnice Kapital v 21. stoletju. Slavni francoski ekonomist ponavlja: neenakost ni posledica človeške narave, ampak politike in ideologij; če ne bo bistveno zmanjšana, ne bo niti sprememb v prid okolja – navadni ljudje ne bodo sprejeli ekoloških žrtev. Večje enakosti, pravi Piketty, pa ne bo brez prerazdelitve bogastva, zdaj fevdalno nakopičenega v rokah tanke manjšine. Piketty tokrat ponuja tudi predloge za spremembe. Njihova poanta je, da mora lastnina izgubiti posvečeni, nedotakljivi status in postati »socialna« (prek soupravljanja in omejene moči delničarjev) ter »začasna« (prek drastično proporcionalnih davkov, za najbogatejše tudi do 90 odstotkov). Piketty bi uvedel tudi nekakšen utd in individualiziran ogljični davek, milijarderje, za razvoj in okolje škodljive, pa bi s svojimi predlogi v praksi ukinil.

V Rooseveltovi Ameriki in povojni Evropi so davki bogatih že bili 90-odstotni, danes pa se zdijo Pikettyjevi predlogi radikalni. A v bistvu bi zgolj obrusili najhujše anomalije kapitalizma, njegove osnovne mehanizme pa zadržali. Kapitalizem je mogoče izboljšati, dopušča Piketty, čeprav govori o »participativnem socializmu«. Druga šola pa trdi: mehanizmi kapitalizma so taki, da ga je mogoče trajno »izboljšati« le z ukinitvijo.

A že morebitno izboljšanje bo skrajno zahtevno. To nam govori že dramatično nesorazmerje med ostrino ekoloških groženj in morbidno negibnostjo politike in gospodarstva. Časa pa zmanjkuje. Tako smo pri stari zgodbi – kako pritisniti zlasti na politiko, prek nje pa na vse drugo. In kako in koliko spremeniti sebe. Dobra stara pot dosedanjega spreminjanja je bila: sklepanje kompromisov in postopnost sprememb. Zdaj je ta pot zaradi časovne stiske in nojevskega obnašanja »elit« strašno otežena: kriza okolja zahteva, da so spremembe radikalne in hitre.

V vsakem primeru bo reševanje planeta – torej tudi sebe – boleče in nepredvidljivo. Morda je upanje prav v tem.