Preboj

Butara antiklimaksov.

Kulturno zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika je pred leti na Vojskarski planoti rekonstruiralo slovito bitko iz II. svetovne vojne. Če bi to svojo vajo – to svojo uprizoritev, to svojo rekreacijo, ta svoj mali gozdni spektakel, ta svoj reenactment – posneli, bi jo lahko naslovili Past na Vojskarski planoti ali pa Preboj. Baboskov Preboj žal izgleda natanko tako: kot amaterska rekonstrukcija slovite bitke iz II. svetovne vojne. Fantje in dekleta so za vikend entuziastično zlezli v uniforme in se šli partizane in Nemce, le da je Vojskarsko planoto zamenjala Menina planina. Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta, se začne sredi hude zime, v globokem snegu, po katerem gazijo izčrpani, lačni, prezebli partizani, ki se marca 1945 namesto na Dolenjsko zatečejo na Menino planino, kjer jih obkoli 12.000 nemških vojakov in kjer čakajo na znak za preboj v dolino.

Obrazi teh partizanov ne izgledajo ravno izčrpani, lačni in prezebli, temveč zdravi, spočiti, siti, lepo zaliti, negovani, kot da so prišli iz toplega hotela. Le delajo se, da so lačni in izčrpani in prezebli – mi se delamo, da jim verjamemo. Ker hočemo pasti noter. Ker hočemo sodelovati. Ker imamo radi partizanske filme. In da verjamemo, se delamo tudi, ko se Domen Valič – pri petintridesetih – dela, da je enaindvajsetletni partizanski komandant Franta, in ko nas utruja z robotskimi, anemičnimi offi o tovarištvu. Pasti hočemo pač noter. Sodelovati. Radi imamo partizanske filme. Da verjamemo, se zato delamo celo, ko nam Valič – brez ironije, z glasom zdolgočasenega radijskega špikerja, s tehniko pravilnega dihanja (sredi trde zime! pod ničlo!) – dahne: “Z bližnje kmetije smo dobili celo kravo, ki bo nahranila vsaj del naših enot.” Tako radi imamo partizanske filme, da hočemo res pasti noter, a ne moremo. Za začetek, kdo so ti partizani in partizanke? Ne izvemo. Film jih pozabi predstaviti. Ne ve, kaj bi z njimi. To so ne-liki, zlikani na isti način. In apatični na isti način. Kot Franta. Brez posebnosti, brez osebnosti. Malo sedijo, malo hodijo, pretežno pa izgledajo kot taborniki, ki so se izgubili na orientacijskem pohodu. In potem začnejo na lepem brez kakega silnega motiva streljati – ja, začnejo se akcija, streljačine, umiranje in preboj z Menine planine, ki pa so tako anemični kot Valičev vokal.

Nobene napetosti. Nobenega trepetanja. Nobenih nians. Nobene logike. Nobenega smisla za agonijo. Da je tu kdo v smrtni nevarnosti, je tako neverjetno kot to, da je ta, ki igra Erwina Rösenerja (oh, če bi ga igral Vid Valič, bi bilo vsaj zabavno), videl, kako je “Erwina Rösenerja” v Bičkovem Razrednem sovražniku igral Igor Samobor, in kot to, da je tu kdo kdaj videl kak partizanski film. Če bi hotel Babosek dobiti kako idejo za svojo “hajko”, bi si pogledal Pavlovićevo Hajko, če bi hotel dobiti kako idejo za agonijo partizana, ujetega v nemški obroč, bi si pogledal Petrovićev film Tri, če bi hotel videti, kaj vse partizanskemu filmu nudi gozd, bi si pogledal Bulajićevo Kozaro, če bi hotel videti, kaj naredi napetost iz partizanov, bi si pogledal Vrdoljakov film V gori raste zelen bor ali pa Kavčičevo Akcijo, če bi hotel videti, kako se posname oblake, ki jih sicer zelo rad kaže, bi si pogledal Štigličevo Balado o trobenti in oblaku, in če bi hotel videti, kako izgleda beg po drči za spuščanje lesa, bi si pogledal Siodmakov vestern Custer z zahoda, kajti v Preboju se partizani v dolino prebijejo tako, da nekaj trenutkov tavajo v temi, potem pa Valič na lepem oznani: “Z nekaj sreče smo se uspešno prebili v dolino po drči za spuščanje lesa.” Preboj je antiklimaks, ki se tudi konča z antiklimaksom – nonstop deus ex machina. Kje je tu film? Preboj, zadnji partizanski film, ki ga bo v svojem življenju videla enobejevska generacija, je zamujena priložnost, še toliko bolj, ker je premisa Frantove Pasti na Menini planini tako kinetična: 21-letni partizan – inglourious basterd – ukani 12.000 Nemcev!