Andrej Nikolaidis: Sin

+ + + +

Tik pred izbruhom

Ta na videz spovedna in spominska pripoved se napaja iz brezupa, sproženega z ločitvijo, in se po stopnjevanju zvrne v grotesko in fantastiko. Iz po njem samem smrdeče postelje je pripovedovalcu pobegnila žena, to pa sproži njegove spomine na očetovo depresijo, malo izhajajočo tudi iz ženine bolezni in dejstva, da je starejši sin fatalno padel z drevesa. Potem izbruhne še novi požar v nizu in skuri stričev oljčnik, zadnje očetovo veselje in zadolžitev.

Roman začne pri osnovni družbeni patogeni celici, pri družini, in tam je vse narobe, očitki, brezbrižnost, tudi nekaj nasilja in kapitulacija v trenutkih, ko bi morali stopiti skupaj. Vendar se Nikolaidis, eden vodilnih sodobnih črnogorskih prozaistov, ne zaustavi pri intimnem, temveč s postopnim zaostrovanjem vsega odvečnega in vsiljivega – ulcinjski turistični naval v polni sezoni je na primer žlahtna tarča različnih žolčnih napadov govorca – prispe do podzemlja. Tam pa tičijo gobavci, in preden spozna skušnjavca s stilom, ki v maniri Wolanda iz Mojstra in Margarete vse ve in je pravzaprav zadovoljen z opravljenim, se mu zdi, da bi jih lahko kot podganji piskač iz legende popeljal po svetu, da bi se vse slabo razlezlo povsod naokoli. Nato ugotovijo, da je tisto spodaj živo in aktivno, da je v vodnjakih lava in zato se dogajajo požari: vendar se pripovedovalec pred apokalipso strezni in skoraj pokesa, poskuša popraviti svoja zla dela, medtem vdre v očetovo hišo in najde dnevnike, popisane z eno samo besedo.

Nikolaidis fingira, da je on tisti na vse jezni pripovedovalec, da sovraži revne in bolne in jim odreka vsakršno solidarnost, da o izsiljeni miloščini ne govorimo. Pri tem pa je včasih podobno aforistično našpičen kot recimo akter romanov Boruta Goloba, in kar nekaj je odlomkov, ki so po rezoniranju zelo blizu cioranovskim ugotovitvam o tem, da je največja nesreča biti rojen. To stanje sveta v Sinu potrjujejo številne nesreče: nekaj jih doživi in komentira v živo, širok nabor drugih najde v črni kroniki, svojem edinem čtivu po ločitvi in najboljšemu približku resnici o svetu.

Nikolaidis s postopnim širjenjem fokusa preigra več dejavnikov, ki delajo ta svet in še bolj bivanje v njem neznosna, pri tem pa demontira lokalno heroično zgodovino, verske ustanove, tudi nekakšno skrb za mesto, ki se kaže recimo v garažni hiši, enem od vhodov v podzemlje z vsemi peklenskimi prikaznimi, do katere ni speljana cesta, ampak stoji samonamembna. Njegova dekonstrukcija se ne ustavi samo pri sezoni in turizmu, ampak sega v vse družbene segmente, zato je končni preobrat, metanoja, toliko bolj presenetljiv, predvsem pa pisateljsko prepričljivo izpeljan. Še pred njim pa je nabor do konca ošiljenih in natančno usmerjenih bodic na vse, kar se pripelje skozi pripovedovalčevo zavest – in tega v noči, podprti z viskijem, do jutra ni malo.