Ernst Fraenkel: Dvojna država

Knjiga o nacističnem pravnem redu (1933–38), ki jo je lahko napisal samo Ernst Fraenkel.

Kaj se je takrat dogajalo na sodiščih, katera vprašanja so bila v zraku, je lahko vedel samo aktivni udeleženec procesov, ki je terjal pravico za preganjane. V času, ko je bilo Judom prepovedano odvetniško delo, je bil Fraenkel ena redkih izjem. Bil je namreč prostovoljec v I. svetovni vojni in militantni režim 3. rajha mu je to štel tako zelo v prid, da je celo kot Jud lahko še naprej opravljal advokaturo.

Za razliko od Leninovega ali Titovega komunizma je Hitlerjev nacizem v začetnih letih ohranil ločitev države norm od države ukrepov. Sodišče ni bilo podrejeno NSDAP in je bilo torej samostojno, toda v posameznih primerih je gestapo korigiral delo pravosodja. Če je denimo pravosodje nekoga oprostilo protidržavnega delovanja, ga je lahko gestapo vseeno preventivno poslal v taborišče. Čemu torej minuciozno proučevati dvojno državo, če so politični razlogi odpravljali sodne odločbe?

Ne vedno, sploh pa ne v podjetništvu, kjer je pravosodje branilo svobodno iniciativo in zasebno lastnino; jasno, kadar ni bila v judovskih rokah. Avtor predstavlja vrsto primerov, kjer člani nacistične stranke niso uspeli na sodiščih. Državni radio je denimo predvajal glasbo gramofonske družbe, ne da bi ji plačal licenčnino. Na sodišču je to podkrepil z državnim interesom, saj je predvajana glasba podpirala narodno stvar. In ves tisk je bil na njegovi strani. Toda sodniki so odločili, da je to kršitev prava, saj bi takšna praksa pomenila razlastitev glasbene hiše.

Leta 1938 je Fraenkel pobegnil iz Nemčije, kjer so Jude postavili zunaj zakona, in v ZDA je sredi vojne napisal knjigo o režimu, v katerem pravo ni več varovalo državljanov pred postopki policije. Na Slovenskem podobna knjiga o pravno-policijski zgodovini komunizma še ni izšla.