Tudi moda je (lahko) umetnost

Pevka Senidah, Slovenka, ki ji je na srbski glasbeni sceni uspel veliki met, se je za spot za svoj megahit Mišići iz kul uličnega dekleta, kakršnega smo spoznali v videospotih za prejšnje komade, na primer Sladjana in Belo, prelevila v divo v oblekah s pridihom starega hollywoodskega glamurja. Za stilsko preobrazbo je zaslužen Damir Raković Ponorelii, mlad slovenski modni oblikovalec (rojen leta 1986), sicer šolan kostumograf, ki kostumske elemente uspešno vnaša v pret-a-porter modo. Umetnosti oblačenja se posveča že petnajst let, zadnja leta pa nase opozarja vse glasneje – po modni reviji na ljubljanskem tednu mode spomladi je prodal skoraj vse predstavljene kose, predstavil se bo tudi na jesenski ediciji modnega tedna. Če je bila spomladanska kolekcija nosljiva, bo jesenska bolj kostumografska, primernejša za na oder, pravi Ponorelii, ki v edinstvene kreacije za nastope in spote oblači tudi glasbenico Kuklo.

Zgodba za oblekami je pomembna

»Za nekatere Kukline obleke sem porabil tudi leto dni. Posebej tiste bolj delikatne, na katere je treba na primer posebej našiti vsako perlo,« pripoveduje. To so zelo dodelani modni kosi, ki pravzaprav – ker so namenjeni odrskim nastopom ali spotom – že mejijo na kostumografijo. »Teh oblek potem seveda ne morem uporabiti za kakšno drugo priložnost, narejene so izključno za Kuklo. A na srečo jih zna ona dobro vnesti v svoj vsakdan in jih nosi tako za gala dogodke kot za v trgovino.« Na splošno ga navdihujejo ženske – večinoma dela zanje –, ki vedo, kaj hočejo, ki imajo že izdelan slog in jih ni strah drznosti v modnem izrazu. »Oblačila so enostaven način manipulacije, z njimi lahko vplivaš na lastno voljo, prilagodiš svojo družbeno vlogo, karkoli. Ko greš na sestanek, si oblečen drugače, za nastop spet drugače, v vsakodnevnem življenju drugače ..., ampak ravno v vsakodnevnem življenju pričakujemo neka enostavna, neizstopajoča oblačila, pa se sprašujem – zakaj? Navajeni smo biti ’basic bitches’, toda kaj se zgodi, če to nisi?«

Način oblačenja ima brez dvoma veliko moč, toda po drugi strani modno industrijo radi označujemo za plehko, ljudi, ki so za oblačila pripravljeni odšteti mastne denarce in z modnimi izbirami radi izstopajo, pa za snobe ali ekscentrike. Druga plat kovanca je hitra moda, ki si jo lahko privošči skoraj vsak, vendar močno onesnažuje okolje, pogosto pa je tudi proizvedena na neetičen način. Kako na to gleda nekdo, ki si kruh služi z modo? »Govor o modi je danes poenostavljen, ker se je izgubila tradicionalna vez z izdelavo oblačil. Masovna proizvodnja je s seboj potegnila to, da lahko vsakdo pride do kupa oblek in misli, da je to področje, ki ga pozna. Toda to, da se znaš obleči, je le odstotek celotnega modnega ustvarjanja, zgodovine in vsega, kar spada zraven,« odgovarja in dodaja, da je v diskurzu o modi pomemben predvsem odnos do oblačila. »Puli iz H&M za 20 evrov boš nekajkrat oblekel in nato brez slabe vesti vrgel stran. Na mojega, za katerega boš dal recimo 130 evrov, pa boš pazil, ker veš, kdo za njim stoji in koliko dela je šlo vanj. Zgodba je pri oblekah pomemben del in jo je treba tudi jasno skomunicirati. Brez tega je obleka samo obleka. Sicer pa verjamem, da se stvari obračajo na bolje, vse več truda gre v to, da bi bila moda bolj prijazna do okolja, žal pa vseeno mislim, da bodo hitre rešitve vedno obstajale. Poudariti moram še, da je moda ne glede na vse umetnost. Vsak modni oblikovalec ima svoj edinstveni izraz – mi pač ne pišemo pesmi ali slikamo, se pa na podoben način izražamo skozi modo.«

Od ateljeja do teatra

Željo po modnem oblikovanju je imel, odkar pomni. Končal je oblikovno srednjo šolo, smer moda, in razmišljal o nadaljevanju. A na Naravoslovnotehniški fakulteti takrat ni našel programa, ki bi mu ustrezal, zato se je začel ozirati čez mejo in enega odkril v Zagrebu, na šoli Profokus. Ni šlo za modno oblikovanje, ampak za kostumografijo, a ker je bilo to najbližje njegovim zanimanjem, se je vpisal tja. »Princip šolanja je bil zelo napreden in individualno zastavljen,« pravi. »Vse, kar si narisal, si moral potem tudi krojiti in šivati. Ogromno prakse, od prvega do zadnjega letnika smo delali tudi rekonstrukcije kostumov. Kljub temu v času šolanja nisem izgubil stika z modnim oblikovanjem.« Povabljen je bil, da naredi obleko za razstavo na srbskem tednu mode, in dobil je idejo za modni kos iz pokajenih cigaret. Kreacija ni ostala neopažena in ljudje so se začeli zanimati zanj – vseeno pa se je po končani šoli vrnil v Ljubljano in tu ustanovil atelje Ponorelii. »Združil sem se še z nekaj umetniki, slikarji in unikatnimi oblikovalci, skupaj smo najeli prostor v centru Ljubljane, tam delali in se hkrati trudili prodati svoja dela. Sicer smo bili tedaj še precej idealistični, predstavljal sem si, da bom jaz šival in ljudje bodo kupovali.« (smeh) Danes ve več tudi o ostalih plateh modnega procesa, ki niso povezane s samim ustvarjanjem – sicer pa je hitro ugotovil, da si bo, dokler ne začne prodajati svojih oblek, denar moral zaslužiti drugje. Rešitev je našel v stiliranju za reklame. »Nimam zadržkov do komercialnih projektov. Naredil sem stajlinge za več kot dvesto reklam. Največje projekte sem začel dobivati pred sedmimi leti in zadnjih pet let sem bil nenehno na snemanjih. Po pravici povedano me je zelo izčrpalo, toda zaslužek je bil dober, poleg tega pa sem se veliko naučil tudi iz komunikacije in dizajna, pa stikov s publiko.« Vendar komerciala zahteva celega človeka, in kreirati za dušo je v času, ko delaš na nekem takem projektu, težko. »Zdaj k sreči lahko tudi prijazno odklonim kak projekt in naredim še kaj zase. Prej pa je bilo malo težje. Snemalni dan ima dvanajst ur, moj kreativni dan ravno tako. Prostega časa takrat tako nisem imel, če pa že, sem ga izkoristil za šivanje oblek za dušo. To je bil hkrati moj terapevtski čas, ko sem dobro razmislil o različnih stvareh.«

Oblačila so enostaven način manipulacije, z njimi lahko vplivaš na lastno voljo, prilagodiš svojo družbeno vlogo, karkoli.

Obdobja ateljeja Ponorelii se spominja kot zabavnega; v svojem ljubljanskem ateljeju so ustvarjalci prirejali dogodke ter se tako promovirali, nekaj kosov so tudi prodali, a je bil vložek prevelik glede na izkupiček, pa tudi atelje, v katerem se je kopičilo vse več neuporabljenega materiala, je sčasoma postal premajhen zanje. Naslednja točka na Rakovićevi umetniški poti je bil teater Ponorelii, ki ga je izkoristil za lastno kostumografijo. »Vanj sem vključil igralke, ki so oživile moje kostume, ter priložnostne performerje. Delali smo z ognjem, hoduljami in drugimi elementi, ki so spremenili človeško figuro. Zelo so me in me še vedno fascinirajo razni stvori, najbrž zato, ker sem anatomijo človeškega telesa spoznal z vseh vidikov in sem potreboval nove forme.« A tudi ideja teatra se je sčasoma izpela in od takrat stopa po samostojni poti – le ime, Ponorelii, ostaja (razlagate si ga lahko po svoje, kot asociacijo na norost ali pa samo umetniški priimek, ki zveni italijansko kljub dvojni končnici, značilni za arabsko slovnico). Tako kot prej, ko je bil še del tima, tudi zdaj ne uporablja nikakršne agresivne promocije svojega dela. »Večinoma se mi stvari zgodijo po naključju, tako kot pred leti, ko sem na koncertu v Kinu Šiška po naključju spoznal pevko Estelle (izvajalko hita American Boy, op. a.) in ji poklonil nek svoj kos. Bila je navdušena in tako sem zanjo naredil nekaj oblek. Na raznih dogodkih spoznavaš ljudi ali pa te kdo komu priporoči, in tako se mreža širi.« O stalni lokaciji, kjer bi prodajal svoja oblačila, še ne razmišlja, ker se občasni showroomi in prodaja po modnih revijah dobro obnesejo. »Lokacijo showrooma ponavadi objavim na svojem Instagramu, in to je to. Instagram uporabljam, ker vem, da ves čas neutrudno ’slajdamo’ po njem, in to je danes skoraj bolj relevantno za promocijo kot članek ali televizijski nastop. Včeraj sem bil na primer na televiziji. Je to kdo gledal? Seveda ne.«