Lea Culetto, feministična umetnica: Sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska

Leta 1995 rojena umetnica Lea Culetto je letos končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pri ustvarjanju pa najraje izhaja iz situacij, ki jih je doživela tudi sama ali pa jo neposredno zadevajo, predvsem v navezavi na žensko telo. »Ne pravim, da me moška perspektiva ne zanima – odprta sem za sodelovanja, v katerih bi moški predstavil svojo plat neke izkušnje, jaz pa svojo. Toda sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska. Zase veš, kaj se ti je zgodilo, za druge pa lahko le predvidevaš, in to zame ni dovolj.« Njen projekt My Life is a Hairy Tale, serija hlačnih nogavic, okrašenih s kitami iz človeških las, ki postavlja vprašanje, ali bi bile ženske dlake sprejemljivejše, če bi jih urejali tako kot pričeske, ni nastal po naključju: razmišljala je o svojem odnosu do dlak v najstniškem obdobju in se spraševala, zakaj se ji je poraščenost zdela odvratna.

»Poskušala sem ugotoviti, kdaj je zame postalo samoumevno, da si moram dlake briti. Dlake na rokah sem si začela odstranjevati že v osnovni šoli, ker se mi je zdelo, da so pretemne in na splošno so me motile, odpor do dlak je bil pri meni prisoten od nekdaj ... o tem sem spraševala tudi mamo, ker je bila ona tista, ki je šla z mano po prve britvice, in priznala je, da nikoli ni pomislila, da bi mi na primer rekla – zakaj pa se briješ, saj se ti ni treba.« Podobno je projekt Herbarium, ko je svojo menstrualno kri razstavila kot posušene rože v herbariju, odziv na še vedno prisotne zadržke do menstrualne krvi, ki ga je opažala tudi v svoji okolici. »Spomnim se, da v osnovni šoli kar nekaj prijateljic doma sploh ni upalo povedati, da so dobile menstruacijo. Ženska plodnost se ves čas glorificira, vseeno pa ni spodobno, da ženska omenja, da ima menstruacijo – s tem naj se ukvarja doma, za štirimi stenami.«

Da jo v umetnosti zanima feministična perspektiva, je odkrila v drugem letniku faksa, ko je na neki spletni strani našla oglas za ramenske podložke. Predstavljali so jih kot nekaj, kar popravlja žensko konstrukcijo telesa, da so ženske lahko videti bolj profesionalne. To jo je razjezilo in odločila se je, da bo ramenske podložke postavila v središče svoje prve razstave. »O d takrat so feministične teme moje glavno zanimanje, od tega se težko distanciraš, saj začneš opažati, kaj vse je narobe,« pravi. Ob sprotnem branju in izobraževanju na tem področju se ji ves čas odpirajo nove perspektive. »Težko bi rekla: zdaj pa nimam več pripomb; in se začela ukvarjati z nečim drugim. Se pa tovrstnih tem poskušam lotevati na rahlo humoren oziroma ironičen način, s čimer morda privabim tudi določene ljudi, ki sicer k takšni umetnosti ne bi pristopili.« Izdeluje na primer duhovite nosljive broške v obliki tampona ali vagine – to se navezuje na njen zadnji projekt deflowered by Lea, ki je bil kot razstava sprva prikazan v galeriji Miklova hiša v Ribnici, se nato selil v Aksiomo in bo prihodnji mesec, med 19. in 22. novembrom, na ogled v galeriji Ravnikar, vendar si umetnica želi, da bi se iz galerij postopoma prestavil na ulice in postal bolj prodajen. Deflowered by Lea v ospredje postavlja modni segment umetničinega dela: iz koščkov rabljenih in poškodovanih oblačil, korald in drugih dodatkov ter s pomočjo najrazličnejših tehnik, kot so vezenje, šivanje in pletenje, je ustvarila obleke ulične mode, ki jih nosijo resnična, neretuširana telesa, s poraščenostjo, strijami in necenzuriranimi prsnimi bradavicami vred. Ročna dela, ki jih je vnesla v izdelavo oblačil, so zasluga njene stare mame. »Včasih je delala v Lisci in tudi doma je štrikala, odkar pomnim, skoraj vsa moja oblačila so bila narejena doma,« se spominja. »Ko sem bila majhna in je pazila name, mi je pustila, da sem šivala gumbe na majhne koščke blaga, kasneje pa tudi obleke za barbike. Vezenja in kvačkanja pa sem se pozneje naučila sama.«

Modo sicer vidi kot dvorezen meč, žensko zaveznico in sovražnico hkrati, zato je imela dolgo zadržke do ustvarjanja modnih kosov. »Modna industrija se ženskam ves čas prilagaja, jih navidezno osvobaja, hkrati pa še vedno nadzira. Osvobodile smo se na primer korzetov in prešle na nedrčke, kar je bil sicer korak naprej, a če zdaj gledamo vse te neudobne push-upe, nas spet omejujejo in ne služijo več temu, čemur so bili namenjeni.« Smernice, ki jih narekuje moda, so neločljivo povezane tudi s problemom telesne samopodobe, s čimer se umetnica prav tako veliko ukvarja in poskuša s svojimi projekti razširiti bolj zdrav in manj kritičen pogled nase. »Sploh v časih, ko je zaradi socialnih omrežij vse potencirano. Ko sem bila sama najstnica, si suha in lepa dekleta videl v revijah, zdaj pa so povsod. In to niso več zvezdnice, ampak dekleta, s katerimi bi se potencialno lahko poistovetil, ker dejansko obstajajo.« In četudi vemo, da je velik del tega, kar vidimo na teh platformah, velika laž, pravi Lea Culetto, »je zaradi njih mlajši generaciji gotovo težje, kot je bilo meni«.