Charlan Nemeth: V zagovor svojeglavih

Ameriška profesorica psihologije postavi nestrinjanje kot družbeno bogastvo.

V čem je torej problem idilične skupnosti, kjer so vsi istega mnenja? Nobenih razprtij in nikakršnih konfliktov v spokojni vladavini konsenza.

A avtorica postreže z vrsto primerov, v katerih je prav takšno vzdušje pripeljalo do katastrof. Najmočnejši je bil Kennedyjev desant v Prašičjem zalivu, pri katerem je celoten ameriški štab enoglasno zagovarjal vojaško izkrcanje na Kubi, ki naj bi spodbudilo padec Castrovega režima leta 1961. Popoln fiasko, toda ob naslednji krizi z ruskimi jedrskimi konicami je ameriški predsednik deloval že drugače: izbral je dve skupini svetovalcev z diametralno nasprotnima stališčema in na koncu s sovjetskim voditeljem Hruščovom našel kompromis, ki je ustavil jedrsko vojno.

Miselna struktura konsenza namreč oži naše mišljenje, ugovor ga razpira. A zakaj ta princip običajno ne deluje sam po sebi? Kadar večina postavi svoj pogled kot edinstven, je za kljubovanje potreben pogum. Biti del večine je pač privlačno, saj daje občutek moči. Toda cena je odpoved premišljevanju. Zato prav in edino svojeglavi s svojo argumentacijo povzroči, da se tudi enoumna večina lahko vpraša o samoumevnosti dominantnega pogleda. V Vatikanu denimo so pri razglasitvah svetnikov vpeljali prakso »hudičevega odvetnika«; ta je z oponiranjem lahko preprečil izbire, ki bi se kasneje lahko izkazale za zgrešene, če ne kar škandalozne.

Za himno svojeglavosti pa je knjiga pisana preveč šablonsko; naslov prekaša vsebino.