Floating Points: Crush

+ + + +

Floating Points je umetniško ime britanskega glasbenika Sama Shepherda, enega najpomembnejših producentov napredne elektronske glasbe, ki se – kljub izrazito sodobni, skoraj futuristični naravi svojega dela – očitno poklanja tudi pionirjem: na novi plošči Crush denimo prepoznamo očitne vzporednice z glasbo velikana IDM-a Aphex Twina. Shepherd poleg svojih najboljših prijateljev Dana Snaitha (Caribou, Daphni) in Kierana Hebdana (Four Tet) velja za najprodornejše ime, ki se je povzpelo z vplivne scene v legendarnem londonskem klubu Plastic People. Čeprav je ta pred štirimi leti zaprl vrata, neobremenjeni žanrski eklekticizem, po katerem je slovel, še vedno vpliva na pestro, slogovno barvito produkcijo, ki se je na prelomu prejšnjega desetletja iz londonskega podzemlja na globalni ravni povzpela v alternativni mainstream.

Shepherdova avtorska glasba od nekdaj krmari med različnimi žanri, elektronskimi in organskimi: od techna in housa prek IDM-a in eksperimentalne elektronike do breakbeata in drum & bassa, od jazza prek ambientalnih zvočnih pokrajin do orkestralnih simfonij (prvenec je v živo izvajal s šestnajstčlanskim orkestrom). Prav vse našteto in še kaj žanrsko neotipljivega združuje na svoji drugi dolgometražni mojstrovini Crush, doslej najprepričljivejšem diskografskem izdelku iz pestrega kataloga. Čeprav se avtor na plošči nikoli ne zasidra v specifičnem slogu, v vsaki skladbi prepoznamo edinstven zvok, za katerega lahko trdimo, da nosi avtorski podpis. Morda je tako zaradi produkcijske dovršenosti, ki odraža Shepherdove perfekcionistične težnje, morda zaradi melodične večplastnosti, ki se ujema z njegovo klasično glasbeno izobrazbo – na glasbeni akademiji Chetham je doštudiral klasično kompozicijo –, morda pa zaradi značilne pedantnosti oziroma natančnosti, ki jo lahko povežemo tudi s tem, da se ne posveča zgolj glasbi, temveč tudi znanosti: med nastajanjem prvenca je doktoriral iz nevroznanosti, tema njegovega doktorata je bolečina.

Bolečina ima pomembno vlogo pri njegovem znanstvenem in glasbenem delovanju: ustvarja predvsem takrat, ko ga navdahnejo občutljivost za trpljenje drugih in družbene krivice. Prvenec je snemal kar pet let, Crush pa je nastal v petih intenzivnih tednih. To odraža duha časa, v katerem je posnel novo ploščo: navdih v Shepherdu očitno kar kipi, saj je Crush odziv na svet v krizi. Čeprav gre za instrumentalno ploščo, naj bi bila ta avtorjevo orodje za izražanje političnih, aktivističnih in družbenokritičnih nazorov. Je tudi orodje, s katerim je kanaliziral frustracije in jezo, ki se je v njem nabrala zaradi okoljskega opustošenja. Ker ga je navdihoval predvsem ta bes, je Crush razumljivo njegov najtrši in najudarnejši studijski izdelek doslej.