Zdravko Počivalšek, gospodarski minister: Delamo v smeri, da bi ustanovili novo družbo, novo Adrio

»Delamo v smeri, da bi ustanovili novo družbo, novo Adrio«

Doma ima kmetijo, deset hektarjev zemlje, tri hektarje gozda, sedem hektarjev travnika, dve kobili in telici, dva traktorja in dve kosilnici. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je prizemljen minister, kar je kvaliteta, ki je v zadnjem času v slovenski politiki v modi, in kar je bil verjetno tudi razlog, zaradi katerega je septembra postal predsednik stranke SMC. SMC v javnomnenjskih anketah sicer ne kaže najbolje, ima pa sedaj s Počivalškom gotovo boljše možnosti, da si popravi rejtinge. Na vsaj dveh področjih bo lahko Počivalšek v prihodnosti dokazal svoje sposobnosti. Eno področje je področje slovenskega letalstva, ki je s stečajem Adrie pristalo na dnu. Drug projekt pa je rešitev slovenske živilskopredelovalne industrije, ki je postala ujetnica usode prodanega Mercatorja. To pa sta bili tudi dve glavni temi, o katerih smo z ministrom želeli govoriti.

Začniva optimistično. Kako je z Magno? 

Odlično.

Brali smo, da naj bi zaradi ohlajanja gospodarstva Magna investicijo zaustavljala ali celo odpuščala že zaposlene. 

To so pravljice. Z lastniki Magne smo imeli na to temo sicer zaupne razgovore, a v obrambo tega, kar počnemo in smo počeli na ministrstvu, moram razkriti, da gre investicija naprej v drugo in tretjo fazo in da bo v Mariboru odprtih še več delovnih mest. Celo toliko, da nas skrbi, ali je na štajerskem koncu dovolj razpoložljivega kadra. Maribor gre naprej.

Kaj to pomeni, druga in tretja faza? 

Prva faza, ki je stala 145 milijonov evrov, je končana. Magna mora po pogodbi z državo do oktobra 2021 zaposliti 404 ljudi, to v podjetju uresničujejo, sedaj pa so se začele že tudi aktivnosti za drugo in tretjo fazo. Kaj to pomeni? Če ste bili v Mariboru, ste videli, kako velika je ta tovarna, sedaj bo zraslo še 80 odstotkov projekta, kar v denarju pomeni 540 milijonov evrov.

Kdaj se bo začela gradnja? 

Predvidoma že v prvi polovici naslednjega leta.

Odlično. Glede vas osebno bi lahko izpostavili še eno dobro novico. Postali ste novi predsednik stranke SMC. Kaj bo stranka še ponudila Sloveniji pod vašim vodstvom? 

Mi smo se že dokazali. Državo smo popeljali skozi težko obdobje k stabilni gospodarski rasti, zmanjšali smo brezposelnost, politično smo stabilizirali državo, podjetja smo usmerili k večji inovativnosti, razvojni naravnanosti, kar se kaže v povečanem izvozu. Naša stranka bo s svojimi desetimi poslanci, štirimi ministri, z 52 lokalnimi odbori na terenu te politike nadaljevala, ostali bomo stabilen člen te vlade in bomo končali projekte, ki smo si jih zastavili na treh področjih. Na socialnem, liberalnem in trajnostnem.

Ste stranka, ki zastopa gospodarstvo. Z vami na čelu je ta identiteta še jasnejša. Po čem se razlikujete od NSi? 

Od NSi se razlikujemo po bolj svobodomiselnem, liberalnem pogledu na družbo, v tem, da poskušamo po demokratični poti priti do izhodišč, ki jih potem odločno uresničimo. Z NSi se v marsikateri gospodarski točki strinjamo, ne bi pa želel, da bi nam zato kdorkoli dal kakršnokoli etiketo neoliberalnosti, ker smo mi tudi socialna stranka in gospodarstvo razumemo kot pogoj za to, da sploh lahko delimo, kar smo ustvarili. Glede teh razmerij imam sicer občutek, da je v Evropi v zadnjem obdobju prišlo do tektonskih premikov. Dejansko mislim, da so delavci danes veliko močnejši, da imajo veliko večjo pogajalsko moč in da tudi v gospodarstvu vse bolj spoznavajo, da delavci niso le produkcijski dejavnik ali sredstvo, ampak ključni del vsake zgodbe o uspehu.

Ne da bi preveč zašli s poti, po kateri naj bi šel ta intervju, moram vendarle izraziti nestrinjanje. Če so delavci res vse pomembnejši, zakaj pa potem recimo naraščajo razlike med delavskimi in menedžerskimi plačami? 

To ni res. V zdravih podjetjih – in teh je v Sloveniji velika večina – so razlike majhne. Imamo pa nekaj ekscesnih primerov, ki zamegljujejo sliko. To so denimo nekatere razvpite zgodbe o visokih direktorskih plačah v različnih državnih podjetjih.

Od NSi se razlikujemo po bolj svobodomiselnem, liberalnem pogledu na družbo, v tem, da poskušamo po demokratični poti priti do izhodišč, ki jih potem odločno uresničimo.

V Mladini smo nedavno pisali o visokih plačah v energetiki, ki pa je dejansko podobna monopolna dejavnost kot zdravstvo. Bi vi plače v energetiki recimo znižali na raven plač v javnih zdravstvenih zavodih? 

Naj povem takole. Z nadgraditvijo tako imenovanega Lahovnikovega zakona lahko tudi na tem področju naredimo več reda.

Kako si to predstavljate? 

V Sloveniji imamo ekscese, kot ste jih omenili. Imamo pa tudi izredno dobra podjetja, v katerih so razlike med povprečno plačo in mnogokratnikom, ki ga dobi direktor, premajhne. Lahovnikov zakon je bil v svojem obdobju povsem koristen zakon, a se je pokazalo, da mora biti na nekaterih področjih nadgrajen. Nadgraditi še ne pomeni, da želimo razlike povečati, želimo pa omogočiti, da bi v tistih podjetjih, ki so z rezultati dokazala, da se razvijajo v pozitivni smeri, imela možnost še naprej zaposlovati vrhunske menedžerje.

Prej sem vas o NSi spraševal seveda zato, ker se koalicijski odnosi z Levico ohlajajo. Zanima me, ali bi vi Levico v koaliciji zamenjali z NSi. 

Sem privrženec pogovorov z vsemi, sodelovanja pa s tistimi, s katerimi lahko najdemo skupne stične točke. Brez dvoma se z NSi na področju gospodarstva v veliki meri strinjamo, na veliko drugih področjih politike pa se ne. Za zdaj lahko samo rečem, da bomo stali za tem, kar smo zapisali v koalicijsko pogodbo in kar smo zapisali v pogodbo z Levico, pa četudi imam sam z nekaterimi točkami težave. Kljub temu si bomo prizadevali, da se zapisane točke uresničijo.

Predsednik SDS je v nedavno objavljenem magnetogramu zasedanja parlamentarne nadzorne komisije Knovs dejal, da naj bi bila Sova slabo delala, da od nje ni koristnih informacij. Kako vi kot uporabnik njenih informacij ocenjujete njeno delo? Vam Sovine informacije koristijo?

Vem veliko. Sem pa v svojem dosedanjem delu veliko bolj verodostojno pripravljal ukrepe, ki smo jih izvajali – če hočete, ravno glede Mercatorja ali Adrie – tudi zato, ker sem iz tega vira, torej od Sove, dobil del informacij.

Na Sovi so nam potrdili, da so spremljali oba primera, vprašanje za vas pa je: Če ste vedeli za informacije, zakaj se glede slovenskega letalstva niste malce prej obrnili? 

To, da se nismo malce prej obrnili, ste vi rekli. Mi smo se z vprašanjem Adrie začeli ukvarjati že v prejšnjem mandatu, že tedaj smo analizirali položaj. Ko je prišla Adria v zasebne roke, smo z lastniki tudi sodelovali, recimo tako, da smo vlagali v promocijo destinacij, kamor je Adria letela. Spomladi letos, ko se je stanje začelo zaostrovati, smo začeli voditi bolj resne pogovore z lastniki, ki pa so nas razočarali. Dejstvo je, da ta lastnik ni naredil nič, kar je pri nakupu zagotovil, da bo naredil, in tudi ko so se na nas obrnili s prošnjo po dodatni pomoči, od njih ni bilo konkretnega načrta prestrukturiranja. Preučevali smo tudi možnost, da bi država ponovno vstopila v Adrio, a smo se, ko smo videli številke, odločili, da se tega ne bomo šli.

Je sklad K4 Adrio izčrpaval? 

Rezultati poslovanja Adrie seveda kar kličejo, da bi si kdo to pobliže pogledal. Mi se s tem ne ukvarjamo, imamo pa v Sloveniji organe, ki bi primer morali preiskati, in če sem čisto odkrit, sam to tudi pričakujem, ker imamo tudi mi nekatere informacije, ki jih je treba preveriti.

Ali drži, kot so opozarjali predvsem piloti, da je zaradi stečaja Adrie sedaj izgubljenih več kot sto milijonov evrov vrednih licenc in letaliških pravic? 

Pri Adrii je danes tako, kot je pri nogo -metni reprezentanci. Vsi so selektorji, vsi vse vedo. Ne, to ne drži. V vladi se moramo sedaj odločiti glede dveh opcij, ki jih imamo na voljo. Ena je, da dejavnost prepustimo trgu, druga opcija pa je poskus revitalizacije podjetja v sodelovanju s tujim, strateškim partnerjem. Sam se nagibam k slednjemu, ker sem prepričan, da povezanost Slovenije sicer ne bo nikoli več tako dobra, kot je bila, ko smo imeli slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika. Pri čemer danes vemo še, da bo v vsakem primeru država za to dejavnost morala na leto namenjati določene vsote denarja. V vladi si bomo te številke ogledali in se potem odločili. Ta odločitev bo sprejeta v razmeroma kratkem času.

Koliko denarja, računate, da bi država morala investirati na leto v redne in kakovostne letalske povezave Slovenije s svetom? 

To šele izračunavamo. Za zdaj smo se prepričali, da to je mogoče in da lahko na zakonsko dovoljen način po evropskih pravilih takšnemu podjetju pomagamo z vložki v promocijo. Hkrati smo prepričani, da je treba letalskemu prometu pomagati iz istih razlogov, iz katerih že zdaj pomagamo javnemu potniškemu prometu. Izračuni, kaj se splača in kaj ne, niso preprosti. Za primer lahko povem, da je Adria v Slovenijo pripeljala skoraj 400 tisoč turistov na leto, kar je imelo velike učinke na turizem v Ljubljani in okolici. Poleg turistov moramo še upoštevati potrebe po poslovnih povezavah in pa recimo kongresni turizem. Vprašanje je, ali bodo izvedeni že napovedani kongresi v Sloveniji, saj nimamo kakovostnih letalskih povezav.

Sem pa pri svojem dosedanjem delu veliko bolj verodostojno pripravljal ukrepe – ravno glede Mercatorja ali Adrie – tudi zato, ker sem iz tega vira, torej od Sove, dobil del informacij.

Odločitev bo torej sprejeta v kratkem, in če prav razumemo in beremo, je vaš cilj ustanovitev nove letalske družbe v partnerstvu z Lufthanso, na način, da bodo slovenski piloti in ostali iz Adrie ponovno zaposleni. 

Ne. Lufthansa nikoli ni izrazila interesa, da bi bila del takšnega slovenskega podjetja, čeprav lahko beremo, da naj bi že drugič zavrnila našo ponudbo. Lufthansa je najpomembnejši evropski letalski prevoznik, s katerim želimo uskladiti svoje načrte, in vsi pogovori, ki sem jih sam imel z njihovim direktorjem ali ki so jih imeli naša državna sekretarka in predstavniki slabe banke v Frankfurtu, so bili namenjeni predstavitvi naših načrtov na tem področju. Rečem lahko le, da bodo v Lufthansi podprli vsako našo akcijo, ki bo šla v smeri revitalizacije nacionalnega letalskega prevoznika in njegovega vključevanja v skupino Star Alliance. Če se v Sloveniji za lastno podjetje ne bomo odločili, pa se bodo v Lufthansi po svojih močeh trudili, da bodo pokrili to področje, ob tem, da je njihov interes predvsem, da prek Slovenije tudi oni pridobijo del potnikov z našega južnega konca.

Si želite zaposliti pilote in druge zaposlene iz Adrie in kje ste sedaj pri pogovorih s potencialnimi strateškimi partnerji? 

Da, še več, če nimamo letalskega prevoznika, potem tudi nimamo nekaterih poklicev. Če bomo ustanovili podjetje, seveda računamo na nekdanje zaposlene v Adrii, zaradi česar pa je treba rešitev najti čim prej. Skratka, delamo v smeri, da bi ustanovili novo družbo, novo Adrio. Ključen za odločitev bo izračun, in če se bo ta izšel, bomo podjetje ustanovili s partnerjem. Pogovori s tem partnerjem so že precej daleč, podjetja, ki je regionalni letalski prevoznik, pa za zdaj ne morem imenovati.

Preidiva sedaj k Mercatorju. Kakšna je vaša strategija glede Mercatorja, pogosto slišimo precej dramatične informacije, vi na ministrstvu pa večinoma mirite javnost. 

Zdaj me boste pa morali nekaj časa poslušati, ker bi rad na kratko povedal svoje videnje tega problema, ki v javnosti ni znano. Mnogi se danes delajo neumne, a dejstvo je, da je v času prodaje Mercatorja vsa Slovenija vedela, da se Mercator prodaja insolventnemu ali problematičnemu kupcu. To je dejstvo. Vsa Slovenija je vedela, da ima Mercator deset tisoč zaposlenih, da je imel milijardo in pol evrov prometa in da je pomemben za našo dobaviteljsko verigo. Nismo pa veliko brali o tem, da je kupec na lokalno običajen način v Slovenijo investiral zajetne vsote denarja in dosegel to odločitev. Za moj okus so to težke besede, ki sem jih izrekel, nisem izrekel besede podkupnina, je pa dejstvo, da je kupec v Slovenijo investiral na lokalno običajen način veliko denarja. Kadarkoli mi je glede Mercatorja hudo, se spomnim na besede našega bivšega veleposlanika v Zagrebu Vojka Volka, ki je rekel, da smo s prodajo Mercatorja v Slovenijo uvozili vse tiste prakse, ki jih tukaj ne želimo imeti. Vse naše službe so tedaj precej jasno povedale, kaj se bo zgodilo, pa smo to vseeno naredili. Torej, sami smo si to zakuhali, kar imamo sedaj, tako kot smo tudi naše državno podjetje, Žito, z izgovorom, da ga bomo privatizirali, prodali državnemu podjetju sosednje države.

Ampak kako želite vi sedaj ta problem rešiti? 

Smo ga že začeli. Pričakovano izčrpavanje Mercatorja smo sprva preprečili z lex Mercator. S tem dejanjem smo omogočili, da so se v igro vrnili Rusi, ki jih je prvi prisilni upravitelj Agrokorja izločil. Z Rusi sedaj korektno sodelujemo. Naša glavna skrb je deset tisoč zaposlenih in 500 milijonov evrov težka veriga naših dobaviteljev. Kot država imamo sicer tukaj malce zavezane roke, je pa poleg lex Mercatorja ta sedaj zaščiten še z bančnim sporazumom.

Kakšen dogovor imate z Rusi? 

Lani, predvsem pa letos smo se s predsednikom uprave banke Sberbank ob robu sanktpeterburškega foruma dogovorili za tri točke. Rusi so nam obljubili, da bodo slovenskim dobaviteljem zagotovili enakopraven status pod konkurenčnimi pogoji. Zahtevali smo enakopraven status naših dobaviteljev zato, ker smo prepričani, da je naša živilskopredelovalna industrija z naskokom bolj konkurenčna od tiste, ki sedaj rine na police Mercatorja. Drugič, dogovorili smo se, da nas sproti obveščajo o vseh dogodkih ali načrtih. Mi na primer ne želimo izvedeti iz časopisa, da nameravajo Rusi Mercator prodati. In tretjič, dogovorili smo se, da bodo Mercator razvijali s sedežem v Sloveniji.

Če se moramo pri Adrii hitro odločiti, si lahko v primeru Mercatorja vzamemo čas, da dobro premislimo in se pogovarjamo globoko v naslednje leto.

Kje pa ste s pogovori sedaj? 

Pred kakim mesecem smo imeli pri nas sestanek z rusko stranjo, na katerem smo se dogovorili o uresničitvi omenjenih obvez, tako da sedaj potekajo pogajanja med našimi dobavitelji in Mercatorjem. Bistveno je tole. Če želi kdo Mercator prenesti na novo hrvaško družbo Fortenova, mora izpolniti kar nekaj pogojev. Prijaviti mora koncentracijo premoženja, za kar potrebuje soglasje naše Agencije za varstvo konkurence (AVK). Hrvaška sedaj sicer upa, da bo lahko dovoljenje dobila prek evropske komisije, sam pa sem prepričan, da bo to postopke le še podaljšalo, ker komisija ne more odločati brez sodelovanja s slovensko AVK. Drugič pa, Hrvaška za spremembo lastništva Mercatorja potrebuje soglasje vseh 56 bank, ne le treh slovenskih.

Obstaja nevarnost, da v Fortenovi Mercator razkosajo?

Dokler je Mercator lastniško na Agrokorju, se to ne more zgoditi. Hrvaška mora spoštovati našo zakonodajo. Zdi se mi, da tu in tam pozabijo, da lex Agrokor v Sloveniji ne velja in da se v trgovini s porcelanom ne morejo obnašati kot velika žival. V tej zgodbi ima sicer vsaka stran svoje interese. Dejstvo je, da si nihče sanacije Fortenove ne predstavlja brez Mercatorja. Meni je to jasno. Jasno mi je, da imajo velike težave, ki jih brez Mercatorjevega finančnega toka, kar se sliši lepše, kot če bi rekel izčrpavanje, ne morejo rešiti. A na drugi strani imamo tudi mi veliko možnosti, da jim tega ne dovolimo. O mnogih vzvodih, ki so nam še na voljo, s katerimi lahko preprečimo škodo slovenskim dobaviteljem, niti ne bi hotel govoriti.

Slovenija v Mercatorju nima lastniškega deleža. Kako potem veste, da bodo partnerji spoštovali dogovore, glede katerih se boste dogovorili? 

Nismo še prišli tako daleč, da bi od hrvaške strani dobili kakršnakoli zagotovila. Sem pa optimist. Menim namreč, da se bomo o tem še kar nekaj časa pogovarjali. Domnevam, da bo to takšna jara kača. Če sem vam pri vprašanju o Adrii dejal, da moramo odločitev sprejeti hitro, vam v primeru Mercatorja odgovarjam, da si lahko tukaj vzamemo čas, da dobro premislimo in se pogovarjamo globoko v naslednje leto. Naš interes seveda je, da tudi pri Mercatorju hitro najdemo rešitev. Če ne, pa se bomo zelo dolgo dogovarjali. Čas je tukaj naš zaveznik.

Kakšno pa je vaše stališče do vključitve Hrvaške v Schengen? Slovensko gospodarstvo, katerega glasnik ste, bi odprtje meje s Hrvaško verjetno moralo podpirati, predvsem zaradi krepitve gospodarskih odnosov, mar ne? 

Slovenija in Hrvaška sta tesni gospodarski partnerici, ki sta lani na tem področju ogromno naredili. Skupaj imamo več kot pet milijard evrov menjave, ki raste. Slovenskih investicij je na Hrvaškem za dve milijardi evrov, in rastejo, hrvaške pa so se s temi silnimi lokalno običajnimi načini ustavile pri 950 milijonih evrov. To je temelj, na katerem moramo delati. Seveda je v našem interesu, da je ta prostor čim bolj odprt, a je v našem interesu tudi, da imamo schengensko mejo primerno varovano. Moje stališče je, da dejansko Hrvaški niti ni v interesu, da bi vstopila v Schengen, oziroma da potrebuje le izgovor, da jo nekdo ovira.

Kako to mislite? 

Ko bo Hrvaška hotela zapreti mejo s Hercegovino, jo bo seveda zaprla. Ampak ker oni sami pravijo, da Hrvatov ne bo nihče delil, je iluzorno pričakovati, da jo bodo zaprli. Zato ne vidim nobene potrebe, da se mi nad to tematiko hudujemo, protestiramo, smo zaskrbljeni ali karkoli. Pač, Hrvaška mora sprva izpolniti tehnične pogoje za vstop v Schengen – če mi kdo pravi, da jih Hrvaška izpolnjuje, me to seveda spravlja v smeh. In šele potem, ko bodo ti pogoji izpolnjeni, se lahko pogovarjamo o drugih tematikah, kot je vladavina prava.

Ta teden je odjeknila novica o zamenjavi uprave Petrola. Mnogim ni jasno, zakaj, ko pa podjetje dobro posluje.

Rad bi odločno zavrnil namigovanja, da je v Petrolu kadrovala politika. Za tem stojim.

Ampak gospod Berločnik je za svoje vodenje dobil tudi menedžersko priznanje, zakaj je moral oditi? 

Država v Petrolu nima večinskega deleža. Cenim dobre rezultate Petrola doslej, po prometu je to največje slovensko podjetje, ki je uspešno in v ekspanziji. Vsaka uprava pa je za vse svoje zasluge dobro plačana in to, kar je zapisano v teh pogodbah, je tudi nagrada za vodenje, do katerih je direktor upravičen.

Pod SMC sodi tudi ministrstvo za okolje, kjer so v javno razpravo pravkar vložili nov stanovanjski zakon. Z njim želi država uvesti stroškovno najemnino. Poznate zadevo? 

Poznam.

Bi si vi prizadevali, da bi ta stroškovna najemnina veljala za vsa stanovanja v javni lasti, torej ne le za stanovanja stanovanjskih skladov, ampak tudi za službena stanovanja državne uprave ali stanovanja, ki jih imajo na voljo poslanci? 

Ja, takšen predlog se mi zdi pravičen.

Tudi sam bi lahko na Madžarskem kupil kakšen obskuren medij, pa to še ne pomeni, da se vtikam v njeno notranjo politiko.

Po tem intervjuju s premierom odhajate na državniški obisk na Madžarsko. Madžarska država je to leto kupila Terme Lendava, čemur ste vi nasprotovali. Kako sedaj sodelujete s to državo? 

Madžarska je naša partnerica, s katero želimo povečati sodelovanje na vseh področjih, na trgovinskem, investicijskem in turističnem. Madžarska zna tudi zelo dobro ščititi svoj nacionalni interes, zelo dobro pomaga svojim manjšinam in tudi sam bi si želel, da bi zmogla Slovenija sprejeti kakšne recipročne ukrepe, namenjene Slovencem v Porabju, ki ne smejo ostati muzejski primerek. Manjšina namreč ne more preživeti le s plesom, ampak le tako, da obstajajo delovna mesta. Na žalost se gredo Madžari realno politiko, mi pa kulturno. Zamer do Madžarske nimam, na temo Lendave sem imel vsaj dva sestanka z njihovim zunanjim ministrom, ki sem mu povedal, da ne bi bilo nič spornega, če bi njihova država kupila terme v Kopru ali Ljubljani, ker pa se je njihova država odločila za tako veliko investicijo na narodnostno mešanem območju, pa to lahko postane problem.

Boste na obisku v Budimpešti poleg tega omenili tudi njihov poskus vpliva na slovensko domačo politiko, recimo prek nakupa glasil SDS, glede česar SMC vodi tudi parlamentarno preiskovalno komisijo? 

Ne vem sicer, kako je s tem Madžarska vplivala na slovensko notranjo politiko. Tudi sam bi lahko na Madžarskem kupil kakšen obskuren medij, pa to še ne pomeni, da se vtikam v njeno notranjo politiko.