Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče

Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti.

Če klasične predstave res »gledamo«, ta glagol ne zaobjame najbolje kompleksnosti dramskih besedil Hrvatinove, kajti vztrajno podirajo četrto steno, ki naj bi gledalce ločevala od uprizoritve: ves čas komunicirajo z njimi, v interakcijo pa vstopajo tudi sami s seboj (besedilo Popotovanje dramskega besedila ali Usoda dramskega besedila v treh korakih se denimo uprizori kar samo). Ravno to, da imaš v teatru, v nasprotju s filmom ali literaturo, na voljo gledalce, ki jih lahko aktivno vključuješ, se zdi Varji Hrvatin njegova dodana vrednost. »Ne pravim, da jih moraš stalno vpeljevati v predstavo in animirati, ampak samo, da na neki ravni vzpostaviš stik z njimi. To sem želela doseči tudi v Golažu iz zajčkov: kot gledalec imaš možnost, da se odločiš, kako se bo moja zgodba (gre namreč za precej avtobiografsko besedilo, op. a.) nadaljevala. Ne silim te, da moraš nekaj početi, ampak ti samo omogočam, da si vpleten.« Tudi med pisanjem besedil razmišlja o svojem bralcu ali gledalcu: kako bo nekaj razumel, kje mu bo pozornost padla, predvsem pa, ali ji bo verjel. »Sama ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče. Takšna predstava je lahko konceptualno domišljena, a nima moči nad mano – šla bom domov in mi bo vseeno.« Dobra predstava, po drugi strani, lahko naredi veliko. »Gledališče je ena redkih umetnosti, ki še vedno ohranja stik z živim. Ljudje to potrebujemo, saj smo socialna bitja, četudi je na pohodu individualizem. Zame ima dobra uprizoritev moč, ker je to prostor in čas, v katerem si z nekom deliš isto izkušnjo. Seveda imaš svojo interpretacijo, a v prostoru si z ljudmi, ki gledajo in doživljajo isto stvar. Morda res ne moremo več govoriti o gledališču na tak način, kot smo na prelomu iz 19. v 20. stoletje ali v času avantgarde, toda mislim, da bo iznašlo nove načine.«

Kot soorganizatorka festivala Vzkrik ima srečo, da je ves čas v stiku z najbolj svežimi dramskimi praksami. Letos je festival potekal že tretje leto in odziva je vse več, kljub temu pa je zaskrbljena zaradi odnosa do mladih v gledališču. »Mladih režiserjev, ki imajo priložnost izbirati, kaj bi uprizarjali, je zelo malo, starejši pa se težje spopadajo s sodobnimi teksti. Mnogi mladi priložnosti niti ne dobijo, kar vodi v pasivnost, strah, odsotnost angažmaja ...« Prepričana je, da moraš imeti kot umetnik neki »statement«. »Moraš pisati o nečem, kar te ’drajva’, da nekdo, ki bere, ve, za čem stojiš in koga nagovarjaš, ne pa da samo opisuješ generične situacije, ki bi jih lahko napisal kdorkoli – čez deset let bo to računalnik. Razmišljati moramo o tem, česar računalnik ne zmore in nikoli ne bo, to pa so čustva in empatija.«

Varja Hrvatin ravnokar končuje študij scenaristike na AGRFT, njena ljubezen do dramatike pa se je razvila šele na faksu – pred tem so jo bolj zanimali filmi. Še pred tem, v otroštvu, ko je obiskovala umetniške delavnice, hodila na predstave v lutkovnem gledališču in kot piska, režiserka ali igralka sodelovala na prireditvah ob zaključku šolskega leta, kar je očitno napovedalo njeno umetniško pot, je navdih iskala v pravljicah. To še danes pronica v njeno ustvarjanje: dramska besedila, z izjemo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, so polna fantazijskih motivov in likov, kot so buče, kraljične in krzna, prek katerih subtilno podaja kritiko družbe. »S pravljicami sem bila obsedena, na kasetah sem poslušala Svetlano Makarovič, posebej Sapramiško. Potem sem brala Malega princa, Jonatana Livingstona Galeba ... vse to je bilo globoko zakoreninjeno v meni, a sčasoma ugotoviš, da so pravljice zelo konservativne in neprogresivne. Zato mi je toliko zanimivejše jemati prvine iz takega formata in noter vstavljati elemente sodobnega sveta, tem likom pa pripisovati neke povsem druge funkcije,« pravi dramaturginja, ki trenutke, ko ne piše, najraje preživlja z jazbečarko Bowie – in v odkrivanju »trashy« ljubljanskih beznic. Ta hip s plesalcem Janom Rozmanom ustvarja predstavo o memih MEMEMEME: premiera bo 21. novembra v Stari elektrarni, zatem pa jo čaka snovanje četrtega festivala Vzkrik. Počasi piše tudi novo dramsko besedilo, katerega izhodišče – po krivdi, ki jo je obravnavala v Golažu iz zajčkov – bo sram.