Rupnikov bataljon

Knjiga, ki bi bila še pred tridesetimi leti prepovedana

Aleš Nose: II. udarni ali Rupnikov bataljon; Ustanova Memores, Ljubljana, 2019, 55 €

Zgodovina najmočnejšega domobranskega bataljona, ki mu je poveljeval major Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika. Več kot 600 strani teksta in stotine fotografij, s čimer je s skupno težo več kilogramov že lahko orožje.

Delo temelji na arhivskih in zasebnih vojaških dokumentih, pričevanjih, spominih, dnevnikih in časopisnih poročilih, večkrat pri opisu istih bitk pritegne tudi partizanske spomine. Je torej prikaz številnih spopadov s partizanskimi enotami, pri čemer so navedeni vojaška strategija, oborožitev, vojni izidi in število mrtvih ter ranjenih na »naši« in »sovražni« strani. Posebej presenetljiv za dominantni pogled na vojno zgodovino je podatek o ofenzivi, ki jo je vodil Rupnik proti 7. korpusu z namenom zavzetja Bele krajine. Mesec pred koncem vojne se domobranski bataljon ne umika, ampak poskuša zavzeti osrednje partizansko ozemlje! Poslednjo zmago je dosegel 10. maja 1945, ko je pred partizani osvobodil most čez Dravo, prek katerega se je potem umaknilo več tisoč beguncev in vojakov.

Avtor v knjigi predstavi celotno moštvo, ki je štelo 1180 borcev, od katerih jih je med vojno padlo le 45, kar 728 pa so jih pobili po vojni kot vojne ujetnike. Peščici je uspel spektakularen pobeg iz taborišča v Vetrinju.

Eden posebnih trenutkov se je dogodil septembra 1943 v Novem mestu, ko se je Rupnik na poveljstvu kapitulirane italijanske vojske sestal s partizanskima komandantoma Kidričem in Beblerjem; takrat so se komandanti dveh slovenskih vojska med seboj še pozdravljali.

Čtivo je prispevek k vojaški zgodovini Slovencev, ki je ne tvori le partizanska, ampak tudi domobranska.