Kanye West: Jesus Is King

+ + +

Kanye West v svoje delo že od nekdaj vključuje verske reference in krščansko ikonografijo, vendar je pri tem pogosto nekoliko blasfemičen: bolj kot božje ime slavi samega sebe, se primerja ali celo enači z Bogom. Zdaj naj bi bil prerojen in pobožen. Oznanil je, da je za vselej nehal izdajati posvetno glasbo: ob napovedi plošče Jesus Is King se je javno zavezal, da bo odslej ustvarjal le še gospel.

V tem nenadnem verskem angažmaju marsikdo prepoznava oportunističen poskus javnega očiščenja in iskanje odpuščanja za vse spodrsljaje zadnjih let, denimo tistega, ko si je na glavo poveznil čepico Make America Great Again in javno podprl Donalda Trumpa. Proces javne pokore je začel že spomladi, ko je gostil serijo performativnih maš, med katerimi je v ekstazi dirigiral koncerte gospelovskih standardov in pobožnih priredb svojih skladb (ter priložnostno prodajal promocijsko blago, imenovano Church merch, denimo »cerkvene nogavice«, ki so stale 50 ameriških dolarjev).

Ne glede na resnične vzgibe za ponovno rojstvo in radikalen sporočilni in slogovni zasuk je zdaj popolnoma predan širjenju evangelija. V tem deluje razmeroma iskreno, a hkrati ne more iz svoje kože, saj se ponovno spotika ob mesijanski kompleks: meja med slavljenjem Boga in opevanjem samega sebe je na albumu Jesus Is King izjemno tanka. Tudi plošča, ki naj bi slavila Jezusa, se večinoma vrti okoli Kanyeja Westa, včasih celo v nekoliko bogokletni maniri: denimo takrat, ko medijsko gonjo proti sebi primerja s tem, kako je Juda izdal Jezusa.

Jesus Is King ni pretirano prepričljiv izdelek niti v glasbeni niti v besedilni razsežnosti: verjetno ne bo spreobrnil nobenega ateista, tisti, ki verujejo, pa bodo ob marsikaterem verzu zgolj zavili z očmi. Denimo ob tistem, v katerem nas West poziva, naj se odklopimo od Instagrama in čas, ki ga preživimo s pametnim telefonom v roki, rajši namenimo molitvi. Ali ob tistem, ko javka, da ga vsa krščanska skupnost obsoja, ker je posnel gospelovsko ploščo. Očitno se ne zaveda, da je večini kristjanov verjetno popolnoma vseeno, kaj počne Kanye West.

Posnetki pop-up maš, ki jih je izvajal ob spremljavi gospelovskega pevskega zbora, so obetali veliko, precejšen suspenz je ustvaril tudi z nenehnim prestavljanjem datuma izida. Pričakovanj še zdaleč ni izpolnil: plošča Jesus Is King je kot skica, ki zveni nedodelano in razvodenelo, njena sporočilnost pa je zmedena, nejasna in pogosto precej banalna. Na trenutke se kaže izjemen potencial povezave gospela in sodobne hiphop glasbe, a ravno ti trenutki pokažejo, kakšen presežek bi plošča lahko bila, a niti približno ni.