Literarne nagrade tako in drugače

Maja Novak

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Ihta

Najbolj depresiven mesec v letu je in jaz sem zagotovo najbolj depresivna oseba meseca. Anksiozna depresija pravijo temu, da ti srce ves čas razbija kot noro in da se bojiš lastne sence. Žalostna posledica tega je, da ne morem več slediti poročilom. Še novicam ne, kaj šele malce bolj analitičnim drobcem. Tako iz radia do moje zavesti prodira le to, kar lahko razume celo najbolj preprost občan: vreme, šport in reklame.

Kar se reklam tiče, niti jaz nisem mogla spregledati, kako so se v zadnjih dneh pred prvim novembrom zgostile ponudbe bank: neomejeno posojilo pod ugodnimi pogoji, odobrimo v sekundi, malodane bomo mi plačevali vam. Seveda je šlo za obupan poskus bank, da bi pred začetkom veljave ukrepa Banke Slovenije v svoje mreže ujele čim več posojilojemalcev. Mene niso. Zaostritev pogojev za kreditiranje me sploh ne gane. Sama sem veljala za kreditno nesposobno že v dobrih starih časih, tako rekoč od rojstva, podobno pa najbrž velja za lepo število delavcev v kulturi, pa naj bodo »statusniki« ali »espeji«. Tako je to, če se v nedolžnem otroštvu odločiš, da boš pisatelj, prevajalec ali slikar, ko boš velik.

Priznati moram, da mi je v časih, ko sem bila največja, šlo tako za nohte, da so me pred stradežem včasih nepričakovano rešile sicer povsem nenačrtovane nagrade. Take manjše, na tem ali onem natečaju za kratko zgodbo, pa seveda nagrada Prešernovega sklada. Če ne bi bilo te, bi že pred dvajsetimi leti pristala v dolžniškem zaporu: posebej zame bi si ga izmislili in ga zgradili. Prepričana sem, da so za marsikaterega naivneža, ki se je z vsem srcem zapisal kulturi, namesto da bi se udinjal v »normalni« službi, nagrade še danes v prvi vrsti in predvsem socialni korektiv.

Kaj pa umetniku ali vsaj prevajalcu prinese njihov nematerialni del? O, marsikaj. Olgi Tokarczuk je Nobelova nagrada nedvomno prinesla bolečine v desnici, saj so se vzdolž ulic Krakova vile več sto metrov dolge kolone ljudi, ki so si želeli njenega podpisa v tej ali oni od njenih knjig, morda v knjigi, kupljeni prav v ta namen. To se lahko zgodi na Poljskem, kjer izdajajo dobre knjige, ljudje pa jih celo berejo, ne bi pa se moglo zgoditi pri nas. Mi se zbiramo na sprejemih športnikov, tam pa ni treba vsakokrat odšteti denarcev za novo zastavo, saj isti obvezni rekvizit preživi več sezon uspešnih rezultatov.

Handkeju je nagrada (spet) prinesla kritike in gonjo v medijih ter na družabnih omrežjih. O tem je šklepetalo že toliko tipkovnic in miške po vsem svetu so tolikokrat kliknile na všečke, da se tu s Handkejem sploh ne bom ubadala. Samo to bom rekla: veliko bolj sporno od podelitve Nobelove nagrade Petru Handkeju se mi zdi poimenovati šolo po pesniku, ki je bil domobranec, kot se je pred leti zgodilo v Kamniku. Šola, ki je vzgojni zavod, pač lahko nosi le ime moralno vsestransko zaokrožene osebnosti, literarna nagrada pa je zgolj nagrada za dobro pisanje; in če se komu zdi, da s tem relativiziram pomen nagrad v zaokroženi celoti človekovega življenja, ima morda prav. Nagrad je na svetu, kolikor hočete; kdor na Facebooku sledi »osebi« (na Facebooku smo vsi »osebe«), ki se predstavlja z imenom Literarne nagrade, dobesedno vsak dan izve za kakšno novo. Spremljanje informacij, ki jih ponujajo Literarne nagrade, je poučno in koristno početje, ki ga toplo priporočam tudi drugim, vseeno pa o etičnih razsežnostih avtorjev ne pove nič. To kratko malo ni naloga nagrad.

Seveda te nagrajencu lahko prinesejo tudi smolo ali smešno izzvenijo v prazno. Grda smola je, denimo, v naših logih doletela severnoirsko pisateljico Anno Burns, in sreča v nesreči je, da avtorica romana Mlekar, ki je leta 2018 kot prvi severnoirski roman prejel nagrado Man Booker Prize for Fiction, ne zna slovensko, zato zlepa ne bo mogla izvedeti, kakšna krivica se ji je zgodila. Zgodil se ji je katastrofalen prevod. Resnično neberljiv. Okoren, zapletajoč se, jezikovno reven, z bornim besediščem, zato pa bogat z deležniki, ki si jih angleščina seveda lahko privošči, slovenščina pa ne – to bi moral vsak spodoben prevajalec pač vedeti. Naj ponovim, kar sem nekoč rekla že drugje: že res, da je to, da je bil Mlekar nagrajen z bookerjem, najverjetneje botrovalo njegovemu prevodu v slovenščino, ampak sama bi umrla od sramu, ko bi bila bralcem v tem ali onem tujem jeziku predstavljena v tako siromašni preobleki. Raje bi ostala brez nagrade. Roman je izdala založba Lynx. Kdo, za vraga, je to? Drobna ptičica mi je prišepnila, da je posredi ena od tistih založb, ki zadnje čase poganjajo kot gobe po dežju in ki so resnični one-man orchestra, saj je založnik hkrati edini prevajalec, sam sebi urednik, sam sebi lektor in korektor in sam sebi prodajalec: tako rekoč celotno naklado knjig proda knjižnicam in je tako deležen tudi »nagrade« v obliki knjižničnega nadomestila, o kakovosti takega čtiva pa ne kaže izgubljati besed. Na Facebooku ponesrečene prevode pogosto secira »oseba« Pravipis, v resničnem življenju izvrstna pisateljica, pesnica in prevajalka Aleksandra Kocmut, ki se na spletu in v novi reviji Knjigopis, projektu Bronislave Aubelj, tudi sicer bori za uporabo žlahtnejše slovenščine, in tudi tej »osebi« se splača slediti.

Knjižnice so, po podatkih s spleta sodeč, odkupile več kot 400 primerkov pohabljenega Mlekarja; roman Johna Williamsa Avgust, ki ga je prevedla letošnja Sovretova nagrajenka Breda Biščak, je med knjižničarji našel le 30 kupcev, trud Tatjane Jamnik, prav tako Sovretove nagrajenke in prevajalke dela Jana Nemca Zgodovina svetlobe, pa je bil poplačan le z 20 odkupi. To imam v mislih, ko pravim, da nagrade lahko izzvenijo tudi v prazno. Ob tako skromnem odkupu kljub sovretu knjižničnega nadomestila ne bo: nobenega socialnega korektiva. Ampak, hej, nič hudega, prepričana sem, da je vsaj založba Lynx tudi v novih razmerah še vedno kreditno sposobna.