Andreï Makine: Knjiga kratkih večnih ljubezni

+ + + +

Zapisane kot svetloba v prostoru

Andreï Makine se je leta 1957 rodil v Sibiriji in je danes član francoske akademije. V Francoskem testamentu je popisal, kako ga je iz realsocialistične sivine reševala francoska civilizacija, kakor je je bil deležen iz babičinih knjig. Draž tujega jezika in obljuba daljnega, lepšega sveta sta ga potem pognala v migracijo in v Franciji je med skoraj klošarjenjem pisal, uspel pa šele, ko je svoje delo predstavil kot prevod ruskega avtorja, izločenca in obrobneža, kar je bil do uspeha v tujini, obljubljeni deželi Franciji, pravzaprav tudi sam.

Apatridnost in samota se poznata v njegovem slogu, izbrušenem, kot je slog mnogih, ki jim tuj jezik odvzame suverenost in samoumevnost pri rabi besed in frazemov. V po Testamentu prevedenih romanih Glasba njegovega življenja in Življenje neznanega moškega iz distanciranega položaja poslušalca spregovori o dveh človeških usodah, o težkih časih nemškega obleganja Leningrada in preživljanju represivnih obdobij (post)stalinizma, o taboriščniški izkušnji, ki jo presije z ljubeznijo, s spominom na lepo, ki je odšlo, vendar ostalo blizu.

Enako izzveni Knjiga kratkih večnih ljubezni: postavljena je v čas tik pred padcem sovjetskega režima, ki otežuje druženje mladine – mladi na primer ne morejo v hotel brez poročnega lista, drugače od vrstnikov na Zahodu (in zdaj pri nas), ki se recimo lahko zatekajo na hitriče v drage hotele in vozijo v kabrioletu po bulevarju Sunset, kot nekje pripomni Makinov pripovedovalec oporečnici. Vendar Makine ni naiven, ob sprehodih po megalomanskih plantažah jabolk, prevelikih, da bi jih lahko oprašile čebele, se bolj kot propadlega projekta spomni cvetja in posebnega razpoloženja ali pa naivne ljubezni do dekleta, ki je imelo očeta v bližnjem taborišču; vidi ostarele pare, katerih ljubezen je uspela kljubovati času in je pomanjkanje, represija in surovost okolice niso omajali. Nasploh je subtilno v ljubezni in strahovito vztrajanje v heroični izločenosti tisto, kar daje ton vsem osmim zgodbam, spominov na tuje ljubezni se Makine spet loteva z melanholijo in posebno občutljivostjo do tistih, ki se niso uklonili diktatu časa, prerivanju v vrstah in podobnem. Kot da pravi, da je sreča v ljubezni, da ti je ne morejo vzeti ne režim, ne država in ne partija.

Spomini na posameznike, ki jih je usoda mlela, pa so vseeno vztrajali na sledi plemenitih sentimentov in si prizadevali za bližino, bili usodno nespretni in preveč zagnani, so večinoma povezani s posebno svetlobo in obsijanostjo zunanjega sveta, narave. Zgodbe zažarijo v redkih nepozabnih trenutkih, kratkih in večnih, če parafraziramo naslov, ko pripovedovalec ugleda in prepozna neminljivo in nepozabno bližino dveh ali pa prepozna obsijanost z obstretom žalovanja in prebolevanja, in v spomin se vtisneta posebna atmosfera in okolje. Po več desetletjih se vrača v te slike in ima dostop do lastnega sentimentalnega nabora. Makine je mojster pripovedi in spreten pri niansiranju in kompoziciji novel, ki se z naborom oseb in variacijo tem približujejo romaneskni enotnosti.