Ločnica

Janko Lorenci

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kolumna

Vodstvo je po malem samo krivo, da si ga Mahnič, ta mala brezčutna politična pošast, drzne zmerjati z mafijo. Dolgo ga že psujejo in ponižujejo, a se je praviloma delalo slepo in gluho. Toda tudi če bi ravnalo drugače, bi se mahniči kotili naprej. Vsaka država pač ima svojo skrajno desnico in njene hujskače.

To sceno pri nas suvereno obvladuje SDS oziroma kar troedini Janša. Stranka je zvesto urezana po njem in vseskozi močna. Podobno kot drugje v Evropi tudi za našo skrajno desnico velja, da njena privlačnost temelji na socialno-ekonomski negotovosti in stiskah, na občutku množic, da jih je etablirana politika izdala, na bojazni pred prihodnostjo. Toda pravi razmah doživijo skrajni desničarji praviloma šele, ko se ekonomsko in socialno pogojeni nemir poveže s kulturnimi in identitetnimi tematikami (begunci, ksenofobija, nacionalizem, evroskepticizem). Naš Janša je uspešno jahal na osamosvojiteljskem slovesu, protikomunizmu, travmah zaradi državljanske vojne, na potrebi neredkih volivcev po Voditelju. V begunskem letu 2015 je, posnemajoč ekstremne brate po Evropi in soseščini, zajahal to problematiko, a brez posebnega uspeha.

Zakaj? Predvsem zato, ker je mož za Slovenijo stara, znana firma. In dolga kilometrina mu ni v prid; pri veliki večini volivcev je na tako slabem glasu, da bi raje volili čevapčič kot njega. Dolga politična praksa ga je razgalila kot trdega desničarja, polkriminalca, makiavelista, zmerjača, edinega potencialnega slovenskega diktatorja itd. Taka percepcija mu postavlja čvrste meje moči in dosega. Na sceni je že tako dolgo, da se slabega slovesa ne more znebiti niti z občasnimi preobrazbami in potuhnjenji. Tako mu dogodki, kot je na primer begunska kriza, pomagajo razmeroma malo in zgolj začasno; zaprt je v kletko svoje preverjene identitete.

Seveda pa spravlja SDS na slab glas vsa posadka. V njej so tudi zmernejši ljudje, vendar so v manjšini in se podrejajo glavnemu toku, ki z arogantno-cinično kulturo privlači in aktivno vabi v svoje vrste ustrezen človeški material; starim surovinam (Grimsu itd.) se pridružujejo mlade, na primer Mahnič, in postanejo strankina smetana.

Trenutno je SDS politično še zmeraj na pol izobčena. To je nemajhna zasluga Šarčeve koalicije. V Sloveniji se je taka izključitev zgodila prvič in bila je presenečenje, a ni naša posebnost, saj na primer tudi v Nemčiji ali Franciji politična sredina noče sodelovati s skrajno desnico. Nesrečnemu Janši tako kljub posamičnim volilnim uspehom grozi oblastna abstinenca, ki ga mora intimno žreti, toliko bolj, ker ogroža njegov monarhični položaj v stranki.

Vendar ni dokončno odpisan. Je trdoživ, teflonski politik, pač zato, ker je tak idol in simbol sdsjevskih volivcev, verjetno najzvestejših med vsemi. Obilen del njegove trdoživosti pa lahko pripišemo slabokrvnosti konkurence, zlasti politične sredine. Tu gre za nekakšno bolno simbiozo: sredini pride janšizem prav za dokazovanje, da je vendarle boljša. Ta alibičnost zelo blokira slovensko politiko, saj Slovenije seveda ni mogoče izboljšati zgolj z antijanšizmom. Politično sredino in Janšo druži nemalo stvari – servilnost do tujine (tu Janševe suverenosti nenadoma zmanjka), neoliberalizem, prenarejanje, da gre za stranke malega človeka, čeprav so prej stranke velikega denarja.

Ali lahko Janša ostane trajno politično izprt? Stranka se pod njegovim vodstvom ne bo spremenila, ostala bo stroj za destabilizacijo in ostro delitev Slovenije. Izprtje se je zgodilo bolj po spletu naključij kot zaradi visoke načelnosti drugih strank. Šarčeva koalicija se zdaj rahlja, volitve, kadarkoli že bodo, bodo več strank ogrozile in preživeti bodo skušale z najrazličnejšimi zavezništvi. Še vedno pa lahko rečemo, da je bila Šarčeva koalicija do Janše bistveno trša kot mnogi mediji, predsednik države, številne institucije … To pomeni, da ostaja SDS kljub svoji destruktivnosti bolj ali manj salonfähig, kot pravijo Nemci – sprejemljiva v političnem življenju.

Prizanesljivost do desnih skrajnosti se kaže tudi pri obravnavanju anomalij, kot so varda, sovražni govor, dejstvo, da številna podjetja namesto spodobnih medijev raje financirajo Janševe hujskaške medije … Sporna je zlasti vloga medijev. Odgovor na vprašanje, kako ravnati s skrajneži, posameznimi in kolektivnimi, je sicer dokaj težaven. Nekateri menijo, da je treba z njimi diskutirati, razpravljati, prek dialoga pa z argumenti prosvetljevati in trezniti javnost. A tu je treba potegniti ločnico: z Janševimi simpatizerji, volivci, privrženci je dialog mogoč, potreben, tudi koristen. To pa ne velja za njegove vojščake (strankarske in zunanje, praviloma prozorno zakrinkane). Njim ne gre za dialog, ampak za uničenje tega. Zakaj torej z njimi razpravljati?

To ločnico bi morali sprejeti tudi mediji, zlasti nacionalna TV. Pomagajmo si z debato, objavljeno v nemškem tedniku Die Zeit. Debater, ki je dialogu z vojščaki nasprotoval, je povedal vic, ki v marsičem ponazarja sprenevedavi odnos medijev do skrajnežev. Tako gre. Naci: Pobijte vse Žide. Demokrat: Ne. Novinar: Ah, to sta torej obe skrajni mnenji, zdaj pa poskusimo najti skupni imenovalec.

Skratka, politična osamitev SDS ni dovolj za izboljšanje Slovenije, še vedno pa preprečuje poslabšanje. Sklepanje koalicij z Janšo je zanikanje lastne demokratičnosti. To upoštevajo tudi volivci, ko motrijo strankarsko sceno. Zato hvala, gospod Mahnič in druščina, da širni publiki pošiljate jasna sporočila, kakšna združba je SDS.