Ljubezen je odločitev

Ellida Wangel (Pia Zemljič) na odru pije kavo. To vemo, ker slišimo žvenketanje ob dvigu skodelice s krožnička in premik žlice, tudi gibi roke, ki se primika k ustom, nakazujejo, kaj se dogaja – čeprav kave ne vidimo. Prvi del predstave Gospa z morja, ki jo je režiral Tin Grabnar, Ibsenovo besedilo pa sta poleg njega preuredili tako, da je primernejše za sodobne okoliščine, še Brina Klampfer in Urša Majcen, deluje po zakonitostih zvočnih asociacij: zvoki so nadomestilo za predmete, še bolj pa za podobe pokrajine, v katero je uprizoritev postavljena. Povedano preprosteje: scenografijo zamenja gledalčeva domišljija. »Gospa z morja se dogaja v divji skandinavski pokrajini, ki predstavlja notranje stanje likov. Močvirje kot prispodoba za utesnjenost, viharno morje kot prispodoba za boj s strastmi in čustvi ... Za nas je bilo prvo uprizoritveno vprašanje, kako na odru pokazati vse razsežnosti narave. Rešitev smo našli v zvoku: po dvorani je razporejenih šestnajst zvočnih virov, ki okoli gledalca vzpostavljajo domišljijski svet,« pojasnjuje režiser Grabnar, ki se je rodil leta 1992, v gledaliških praksah pa se je začel kaliti že med šolanjem na Prvi gimnaziji Maribor. Kasneje je študiral režijo na AGRFT in se udeleževal delavnic pri umetnikih, kot so Jan Fabre, Oliver Frljić in Tomi Janežič. Ena glavnih zvočnih scen je na dramaturško ključni točki predstave, ob soočenju med Ellido in možem, doktorjem Wangelom, ter pogovoru o njunem zakonu – dvorano takrat »zalijejo« valovi.

V drugem delu predstave se na odru sicer začnejo pojavljati realistični elementi in tudi zaključek je v klasični maniri, to pa zato, ker se prehod zgodi v besedilu samem. Kot pove Grabnar: »Protagonistka Ellida se v prvem delu bori s svojimi hrepenenji, s tem, kar misli, da si želi v življenju, in s predstavo o idealnem partnerskem odnosu – to je skladno s tem, da na odru ni ničesar, saj smo ves čas v notranjih svetovih oziroma domišljiji. Toda ko se v drugem delu začne spoprijemati s temi fantazijami, svet okoli nje postaja vedno bolj realen in prizemljen.«

Romanticizem ne obstane

Odločitev za zvočno uprizoritev se zdi še toliko razumljivejša, ko gre za pripravo predstave po besedilu Henrika Ibsena – avtorja kanona, ki je po pogostosti uprizarjanja takoj za Shakespearom in pri katerem je, če se režiser zaveže, da bo šel po poti, po kateri je šlo že toliko režiserjev pred njim, pač potrebne malo več inovativnosti. Toda zakaj je mlada ekipa ustvarjalcev sploh izbrala kanon? Morda zato, da iz njega potegne tisto, kar je zanimivo za današnji čas, in tako pokaže, zakaj si ta dela sploh zaslužijo uvrstitev med največja. Tin Grabnar in Brina Klampfer (1989), režiserka in dramaturginja, absolventka režije (pred tem je magistrirala iz primerjalne književnosti), ki jo med drugim poznamo tudi kot soorganizatorko Festivala dramske pisave Vzkrik, sta letos že sodelovala pri predelavi še enega kanonskega besedila, Molierovega Tartuffa v MGL. Ustvarjalci so ga osvobodili klasicističnega balasta in se osredotočili na vprašanje sleparstva: kako »obrniti« sočloveka in komu bi danes nasedel Orgon, tako kot je Tartuffu – verjetno ne osebi, temveč ideologiji. Pri Ibsenovi Gospe z morja pa ju je zanimala razčlenitev ljubezenskega odnosa, ki je po 130 letih še vedno enako relevantna kot ob nastanku drame. »V tem besedilu Ibsen zelo konkretno in neiluzorno odgovori na vprašanje, zakaj smo ljudje drug z drugim oziroma zakaj ostanemo v partnerskem odnosu. To so trpki odgovori, osvobojeni romanticizma v smislu ’ker mi je nekdo všeč’. Bolj navaja razloge, kot so ekonomski položaj, strah pred osamljenostjo, pa to, da nekdo leta in leta gradi partnerski odnos in ravno zaradi vsega, kar se je v tem odnosu že zgodilo, v njem ostane še naprej,« pravi Tin Grabnar. Tako se odloči tudi Ellida, kljub želji, da bi odšla s Tujcem, svojo mladostno ljubeznijo, po kateri še vedno hrepeni – drugače od denimo Nore iz Hiše lutk, najbolj znane Ibsenove drame, ki zapusti moža. »Specifično v zvezi s tem besedilom se mi zdi, da se ženska odloči, da bo ostala,« pove Urša Majcen (1998), najmlajša članica avtorske ekipe, študentka tretjega letnika dodiplomskega študija dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. »To je bil za nas pravzaprav največji problem: morali smo se spopasti s tem, kako predstaviti Gospo z morja, ne da bi to postala moralistična predstava, v kateri govorimo, kakšna bi morala biti ženska in kakšen bi moral biti zakon; želeli smo poudariti, da gre pri Ellidini odločitvi za nekaj, kar vseeno dovoljuje emancipiranost.« Toda ne v smislu osvobajanja spolnih vlog, kajti pri odločitvi, ali boš z nekom nadaljeval partnerski odnos ali ne, v bistvu ne gre za vprašanje spola. »Ellida ne ostane z možem zaradi kakšnih zunanjih razlogov, temveč je to njena svobodna odločitev. Sooči se s svojimi fantazijami in se spozna, spremenjena pa lahko začne graditi odnos,« meni Brina Klampfer, Klemen Janežič, ki v predstavi igra Tujca, ki Ellido spravi v skušnjavo, pa dodaja: »Gre za odločitev posameznice ali posameznika, ki pa vpliva na prihodnost celotne družine. Ellida preseže svoje hrepenenje, vendar to ne pomeni, da se žrtvuje. Odgovornost prevzame nase in izreče: ’Sem sama svoja.’«

Bistvo predstave je torej – z besedami Urše Majcen – ljubezen je (tudi) odločitev. »Ne samo strast in hormoni na začetku, za odnos se moraš boriti in pri tem vztrajati.« Če bi se odnos med Tujcem in Ellido udejanjil, je prepričan Tin Grabnar, bi najbrž – v idealni obliki – trajal nekaj tednov. »Potem pa bi se zgodilo enako kot Ellidi in Wangelu: osebi bi morali začeti graditi odnos. Osebno mislim, da ne obstaja idealen partner, nekdo brez hib, v katerega se strastno zaljubimo in je vse lepo in prav. To, da se je za odnos in partnerja treba truditi, ga pravzaprav dela vrednega življenja v dvoje.«

Kdo lahko danes piše kot Ibsen?

Henrik Ibsen je lahko napisal tako kompleksno besedilo o ljubezni, kot je Gospa z morja, ker je imel za to vse možnosti: prejemal je štipendije od države in bil redno na repertoarjih, v besedilu za gledališki list opozarja Brina Klampfer. To mu je omogočalo, da je vsako dramsko besedilo snoval približno dve leti. »Danes se pogosto obregnemo ob to, da sodobna (slovenska) dramska besedila niso dovolj poglobljena in jih zato ne uprizarjamo. Res je! Danes bi dramatik, da bi preživel, moral imeti uprizorjene vsaj tri drame na leto (srečo pa ima, če je uprizorjena ena). Torej bi moral v dveh letih napisati šest ali več dram. Neki drug čas je pač znal ceniti dramatiko kot narodovo bogastvo in jo kot takšno tudi podpirati.« Časi so res drugačni, toda – kaj osnovnega bi lahko državne organizacije ponudile mladim dramatičarkam in dramatikom, da bi bil njihov položaj vsaj malo lažji? »Ena od težav – in v bistvu največja – je ta, da ko govorimo o neuprizarjanju slovenske dramatike, ne govorimo zgolj o mladih, temveč na splošno. Za začetek bi morali poznati osnove literarne teorije in se zavedati, da je dramatika najprej del literature, šele od določene faze pa del uprizoritve. Pri nas pa se na ravni državnih organizacij, ki dodeljujejo sredstva za razvoj literature, pretvarjajo, da je dramatika (samo in izključno) del gledališča. Ker se pač bere na odru,« še pravi Klampferjeva. »Bi potemtakem, če bi jo brali v galeriji, bila del likovne umetnosti? Gledališča lahko skrbijo za dramatiko od neke faze, a skrajni čas je, da država načrtno podpre tudi dramatiko kot literaturo.« Pomembno se ji zdi še, da imajo mladi režiserji, ki jim uspe priti v teater, proste roke pri izbiri besedil, s katerimi bi radi delali. »Takšne predstave po mojih izkušnjah tudi najbolje uspejo. Malo manj tiste, ki jih režiser sprejme, ker se na primer boji, da ga potem ne bi več povabili k sodelovanju – tako predstavo dela zaradi konteksta, ne vsebine, vsebina pa bi morala biti vedno prevladujoče merilo.« In kakšne vsebine so blizu njej osebno? »Težko izberem eno smer, seveda so mi blizu tiste, ki se me dotaknejo, so čustveno nabite, obravnavajo relevantno vsebino, ki se me tisti hip tiče. Blizu so mi recimo prakse Vie negative, predstave, ki so večidel avtorske in jemljejo neko dramsko besedilo le za izhodišče, ravno tako pa me lahko navdušijo predstave na podlagi dramskih besedil, kot je bil na primer Peer Gynt Eduarda Milerja in Žanine Mirčevske.«

Predstava:
Henrik Ibsen: Gospa z morja
Režija: Tin Grabnar
Avtorji priredbe: Tin Grabnar, Brina Klampfer, Urša Majcen
Kraj: SNG Drama Ljubljana
Datum premiere: 23. november 2019