Markus Zusak: Odposlanec

+ + + +

Konec mrtvega teka

Devetnajstletni Ed, ki mu je umrl oče in je v materinih očeh, predvsem v primerjavi z bratom, čisti luzer, ker vozi taksi in igra karte s sebi podobnimi, dobi, potem ko izpriča junaštvo ob bančnem ropu in zadrži storilca, v nabiralnik igralno karto. Za to pride še cel kup asov, na vsakem pa so naloge, ki jih mora izpolniti, napisane dovolj skrivnostno in namigujoče, da mora zadevo temeljito premisliti in se malo potruditi – tudi z dolgočasnim oprezanjem. Drugič ga k izvedbi in pravemu razumevanju usmerijo šele pretepači; čeprav je bolj kilav in ni za pretepe, ga stranski izvajalci načrta včasih premikastijo, da vzame lekcijo bolj zares in se ga bolj prime.

Zusak je spisal roman v bližini mladinskega čtiva, glavni in ekipa so odraščajniki, prav tako ostali na slepem tiru. Naloge, ki jih dobiva, se začnejo zunaj, povezane so s popolnimi neznanci, sledijo pa takšne vse do najbolj notranjega kroga prijateljev in družine. Urejanje sveta od ogrevanja na daljnih in postopno prevzemanje težjih, bolj vpletenih nalog – ki niso lahke, je pa treba prepoznati njihov notranji naboj – potem steče samo od sebe. Med bolj skrivnostnimi je recimo ta, ko gre dementni ženski igrat vlogo med vojno, torej že davno, padlega sina ali ko mora med seboj spoprijateljiti brata, ki se ves čas mlatita. Seveda Eda nenehno muči, kdo je zadaj in zakaj, in ni čudno, da se mu včasih zazdi, da stoji za vsem skupaj oče, ki se je sicer nalival, a je bil dobričina.

Roman gradi iz iste ideje kot na primer film Daj naprej; zgodbarsko hoče osmisliti dejanja posameznikov, ki verižno sprožijo druga dejanja, in val obdarovanja potem povzroči nove odboje in valovanja. Gre za literarni popis poskusa, da bi družbo preoblikovali od spodaj navzgor, to pa s protagonistom, ki je tudi sam v zagatnem položaju; privolil je v golo in precej bedno preživetje, v ponavljanje istega, vendar s samimi dejanji pridobiva samozavest in samouvid. Vsaka naloga ga približuje zavedanju o lastnih potrebah in mu hkrati ponudi veščine, ki jih bo potreboval pri naslednji. Bolj kot razvojni roman ali zgledna zgodba je Odposlanec poziv, mobilizacijsko besedilo, ki pa v tej didaktični plasti ni agresivno.

Enigmatičnega in ves čas prisotnega vprašanja, kdo karte pošilja, kdo ve za vse te osamljene in žalostne ljudi, komu je sploh mar za vse skupaj, Zusak ne reši kriminalno, temveč znotrajliterarno, metafikcijsko: vprašanje ni, kdo je zadaj, temveč kdo je spredaj. S tem seveda razširi vpletene še na drugo stran teksta, na bralca. Ed, ki se poganja za nalogami in se zraven čudi, kako lahko nekomu, kot je sam, ki preveč bere, sicer pa ni prav poseben, vse tako gladko uspeva, nazadnje spozna, da ni bil odposlanec, temveč sporočilo. Sporočilo v Odposlancu prispe dovolj enigmatično in napeto, z družbenomobilizacijskimi nameni.