Ko mlade z javnih površin prežene klasična glasba

V prazničnem času na ulicah starega jedra prestolnice že petnajst let odmeva klasična glasba. Glede na siceršnjo, izrazito prenasičeno zvočno krajino stare Ljubljane, ki močno trpi zaradi vztrajnega obleganja narodnozabavnih harmonikarjev, terasnih bendov v kavarni Pločnik, cenenega tech-housa pred lokalom Solist in vsesplošne kakofonije, ki jo povzroča malo morje zunanjih zvočnikov, so klasične simfonije, ki jih mestna občina predvaja na območju praznično okrašenih mestnih ulic, pravi balzam za ušesa. Kot so nam v pogovoru za Mladino pojasnili na javnem zavodu Turizem Ljubljana, želi Staroljubljanski zavod za kulturo z javnim predvajanjem te glasbe »klasično glasbo predstaviti kot primerno zvočno kuliso v prazničnem času«.

Na številnih lokacijah po svetu pa lahko klasično glasbo v javnem prostoru slišimo vse leto, ne zgolj med prazniki. Njen namen ni ustvarjanje vzdušja, ampak ima precej nenavadno vlogo: uporabljajo jo namreč kot orodje za preprečevanje kriminala. Mozart, Bach in Beethoven so med mladimi nepridipravi očitno izjemno nepriljubljeni, saj se z območij, kjer predvajajo njihova dela, urno spokajo.

Na prelomu tisočletja so se na postajah podzemne železnice v Londonu epidemično razpasle številne kriminalne dejavnosti, od vandalizma prek nadlegovanja do kraj. Leta 2005 se je TFL (Transport of London) boja proti nezakonitim dejavnostim lotil s predvajanjem klasične glasbe. Zvočnike so namestili na petinšestdeset podzemnih postaj. Metoda je bila presenetljivo uspešna: v osemnajstih mesecih predvajanja resne glasbe so se kraje zmanjšale za 33 odstotkov, stopnja verbalnega nadlegovanja uslužbencev podzemne železnice je padla za 25 odstotkov, vandalizem pa se je zmanjšal za 37 odstotkov. Klasična glasba se je tako izkazala kot učinkovito orodje za nadzor družbe, nenavadni pristop preventivnega čiščenja vandalizma in huliganstva pa je po vsem svetu kmalu postal priljubljena praksa: v mestnem parku kanadskega mesta Duncan javni mir ohranjajo z mogočnim Pavarottijevim tenorjem, v Columbusu so se uličnih preprodajalcev drog pred sedežem Krščanske zveze mladih (YMCA, Young Man’s Christian Association) znebili s predvajanjem Vivaldijevih štirih letnih časov, v Sydneyju pa so mlade postopače namesto s klasiko odgnali z nenehnim predvajanjem kompilacije največjih hitov Barryja Manilowa, saj naj bi bile njegove balade diametralno nasprotje tega, kar se mladim zdi kul. (To ni prvič, da je bila Manilowova glasba uporabljena kot represivno orodje: pred desetletjem smo v Mladini poročali, da je ameriški sodnik Paul Sacco mladostnike, ki so javni mir kalili z glasno glasbo, kaznoval tako, da jim je v sodni dvorani pod prisilo predvajal Manilowove uspešnice.)

Zakaj pa naj bi klasika pravzaprav sploh preprečevala zadrževanje nezaželenih nepridipravov v javnem prostoru? Teorij je več: nekateri menijo, da se stopnja vandalizma ob klasični glasbi zmanjša zato, ker ima na poslušalca pomirjujoč, skoraj terapevtski učinek. V mladih naj bi se tako ob poslušanju Beethovnovih sonat in Wagnerjevih oper prebudila njihova plemenita in miroljubna plat. A gre za manjšinsko prepričanje: prevladujoča razlaga je, da mladi preprosto ne marajo klasične glasbe, zato druženje in morebitne nezakonite dejavnosti preprosto prestavijo drugam. Pionirji te metode so pri preizkušanju nenavadne taktike izhajali ravno iz tega: iz prepričanja, da resna glasba večini mladostnikov, še posebej pa prestopnikom, zveni nadležno.

Ko na kraju, kjer se srečujejo mladi, odmeva klasika, naj bi to podzavestno ogrožalo in vznemirjalo njihovo identiteto, zato rajši odvihrajo drugam.

Lily E. Hirsch, avtorica knjige Music in American Crime Prevention and Punishment, ugotavlja, da je klasična glasba pri odganjanju mladih učinkovita zato, ker jo povezujejo s tem, kar je v njihovih očeh daleč od tega, kar je kul: denimo elitizem, visoka (belska) kultura, olikanost in starost. Temu pritrjuje tudi socialnopsihološka raziskava Psihološki učinki glasbe v javnih prostorih, katere avtor predstavi tezo, da mladi območij, kjer se predvaja klasika, ne zapustijo zgolj zato, ker jim tovrsten glasbeni žanr estetsko ni po godu, temveč zato, ker je glasba, ki jo sicer poslušajo, eden od temeljnih gradnikov njihove identitete: ko na kraju, kjer se srečujejo, odmeva klasika, naj bi to podzavestno ogrožalo in vznemirjalo njihovo identiteto, zato rajši odvihrajo drugam.

Začetki eksperimentalne taktike preprečevanja kriminalnih dejavnosti sicer segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je kanadska podružnica trgovine 7-Eleven iskala način za odganjanje najstnikov s svojega parkirišča. Ker se je tam predvajanje Mozartovih simfonij izkazalo kot učinkovito sredstvo za preprečevanje nezaželenega zadrževanja mladih, so klasično glasbo in opere začeli predvajati po več kot dvesto trgovinah 7-Eleven v Kanadi in v Združenih državah Amerike. 7-Eleven zato velja za pionirja v soničnem bojevanju proti vandalizmu, praksa pa se je po svetu začela širiti šele desetletja pozneje, po uspešnih rezultatih v Londonu.

Agresivnejša oblika zvočnega preganjanja mladih z javnih površin se je pojavila leta 2008 z izumom naprave, imenovane »komar«. Naprava, ki jo je izdelalo valižansko podjetje Kids Be Gone, oddaja nadležne visokofrekvenčne valove, ki jih slišijo zgolj mladi do petindvajsetega leta. Z leti se namreč manjša spekter frekvenc, ki jih zaznava človeško uho. Tako je mogoče predvajati glasno piskanje, ki je na tako visoki frekvenci, da ga večina odraslih ne sliši, mladim pa zveni neznosno neprijetno. Naprava je sprožila zgražanje javnosti, saj so ji očitali nehumanost, pa tudi zato, ker njena uporaba predpostavlja, da so vsi mladi ljudje prestopniki. Hkrati pa piskajočega zvoka, ki je tako mučen, da povzroča glavobole, ne slišijo zgolj najstniki, temveč tudi živali in dojenčki. Predvajanje klasične glasbe se zato zdi precej bolj prefinjeno zvočno orodje za odganjanje mladih, saj je za mnoge nemoteč element, ki lahko javni prostor celo kulturno obogati, obenem pa naj bi odbijal mlade nepridiprave.

Sporna pa je lahko tudi uporaba resne glasbe kot orodje za odganjanje ljudi: tako je v San Franciscu, mestu, ki slovi po svoji nesočutni borbi proti brezdomcem – mestu, ki je iz dneva v dan bolj sterilno, gentrificirano in neprijazno do vsakogar, ki ni del tech industrije. San Francisco je meka tako imenovane sovražne arhitekture (ang. hostile architecture): defenzivnih urbanističnih rešitev, ki onemogočajo zadrževanje in udobno namestitev. Gre za fizične ovire, denimo prekratke klopi ali naslonjala za roke, ki pravzaprav niso namenjena naslanjanju rok, temveč manjšanju spalne površine, razgibani reliefi, nameščeni pred vhode stavb, kjer bi streha brezdomcem lahko ponudila zatočišče in – najpogostejša »rešitev« – kovinske bodice raznih oblik, ki spominjajo na ovire, s katerimi golobom preprečujemo, da bi chillali na naših okenskih policah, žlebovih in nadstreških. Že ovire za golobe so nekoliko vprašljive, še bolj etično problematična pa je sovražna arhitektura, ki je večinoma namenjena oviranju ljudi, najpogosteje brezdomcev, včasih pa tudi denimo skejterjev, kot lahko vidimo na ploščadi med MSUM+ in Etnografskim muzejem v Ljubljani, kjer trdo pritrjene kovinske ovire skejterjem onemogočajo tako imenovano slajdanje, ki je sicer ena od osnovnih skejterskih pravic.

Agresivnejša oblika zvočnega preganjanja mladih z javnih površin se je pojavila leta 2008 z izumom naprave, imenovane »komar«.

Predvajanje klasične glasbe z namenom odganjanja ljudi lahko vidimo kot nedolžnejšo, melodično obliko »sovražne arhitekture«, še posebej, ko je namenjena temu, da javni prostor naredi neprijazen brezdomcem, kot to dela denimo podružnica verižne restavracije s hitro prehrano Burger King v San Franciscu. Skozi zvočnike, nameščene na strehi restavracije, na visoki jakosti noč in dan nabija baročne in klasicistične uspešnice, od Bacha prek Vivaldija do Mozarta, ciljno občinstvo javnega baročnega koncerta pa je vsakdo, ki na lokaciji ni zato, da bi kupil hamburger, še posebej pa tisti, ki bi želeli na tem prostoru prenočiti, torej brezdomci.

Ne glede na to, ali govorimo o dejanskih fizičnih ovirah ali o glasbenem ekvivalentu sovražne arhitekture, sredstva za odganjanje ljudi težav ne rešijo, temveč jih zgolj prestavijo drugam. Klasična glasba nima magične moči, zaradi katere bodo huligani stopili na prava pota, brezdomci pa se rešili iz socialnih stisk. Lily E. Hirsch opozarja tudi na to, da ima glasba v tovrstni vlogi pravzaprav negativen, zaviralen vpliv na družbene probleme, saj »postane orožje agresije, ki nadomešča neposredne konflikte in utiša pogovore, ki bi lahko vodili k dolgoročnim rešitvam«.