Kako posneti propagandni film, ki ga potem noče nihče vrteti

Pred tremi leti je v ruskih kinih zažigal vojni spektakel Panfilovovih 28, posnet po »resnični zgodbi« o tem, kako je 28 vojakov generala Ivana Panfilova leta 1941 pred Moskvo ustavilo prodor nemških tankov – pri tem so vsi junaško, da ne rečem špartansko umrli. No, v tem filmu ne umrejo čisto vsi, temveč skoraj vsi.

To, da niso umrli čisto vsi, je bilo vendarle presenetljivo, saj so filmi, knjige in zgodovinski učbeniki v času Sovjetske zveze zagotavljali, da so umrli čisto vsi. Do zadnjega. Junaško. Patriotsko. Za svobodo. Toda že Stalinovi operativci so – kmalu po vojni – vse skupaj razglasili za legendo in fabrikacijo: tisti ruski vojaki v resnici sploh niso bili tako junaški, pa tudi padli niso vsi! Številni so preživeli. A ruski filmi, knjige in spomeniki so se še naprej povsem mirno delali, kot da so vsi junaki Panfilova mrtvi. Očitno so se držali slovite replike iz Fordovega vesterna Mož, ki je ubil Libertyja Valancea: »Ko legenda postane dejstvo, tiskajte legendo.«

A ironija je v tem, pravi Anna Dolgova (The Moscow Times), da se je Ivan Dobrobabin, alias Dobrobaba, eden izmed preživelih junakov Panfilova, po vojni vrnil domov, v Kirgizistan, in ugotovil, da so mu medtem že postavili spomenik in da je uradno mrtev, toda vsakič, ko je skušal uveljaviti svojo identiteto in dokazati, da ni mrtev, so ga obsodili zaradi veleizdaje in ga poslali v gulag. Legenda o njem in njegovi junaški smrti pa je živela naprej – v knjigah, zgodovinskih učbenikih in filmih.

Dobrobaba ni razumel, da sovjetske oblasti ljudem dajejo junake, ki jih bo mogoče občudovati in slaviti. Ali kot pravi Andrej Šaljopa, producent Panfilovovih 28: »Kdor razbija mite o nacionalnih junakih, maje moralne temelje ljudstva.« Kdor torej kompromitira ali demitizira nacionalne junake, ogroža obrambni potencial domovine.

Balkanski mejniki so propagandni film, s katerim skušajo Rusi doseči troje: prvič, napihniti svojo vlogo v balkanskih vojnah, drugič, pokazati, da sodita Srbija in Balkan na interesno območje Rusije, in tretjič, jasno poudariti, da bodo svoje interese na Balkanu odločno branili.

Ta logika je veljala tudi v Jugoslaviji. Bulajićeva Bitka na Neretvi, ki je bila stkana iz takšnih »moralnih temeljev«, je skušala ustvariti tako pretirano mitske in tako ekstremno legendarne nacionalne junake, da bi jih lahko občudovali celo okupatorji – nacisti. Gotovo se spomnite spektakularnega, monumentalnega, res epopejskega, orgazmičnega prizora, v katerem nemške in ustaške divizije oblegajo cerkev, v kateri je partizanska bolnišnica. Krogle in topovski izstrelki grmijo in treskajo, cerkev se bliska, trese in ruši, toda ranjenci in zdravniki v tem apokaliptičnem kaosu ob spremljavi harmonike in zvonov na ves glas prepevajo pesem Padaj silo i nepravdo. Slovenac (Sergej Bondarčuk z glasom Jožeta Zupana), poveljnik partizanske topovske divizije, medtem ritmično zapoveduje: »Ogenj!«

Nemški polkovnik Kranzer (Hardy Krüger), ki obleganje vodi, ta partizanski mjuzikl gleda z vse večjim občudovanjem in začudenjem, kot da ne bi mogel verjeti, da je to, kar vidi in sliši, res. Partizani pojejo, ko umirajo? »Kaj je to?« vpraša domačina, ustaškega poveljnika (Miha Baloh), ki pa tega fenomena ne zna pojasniti. Streljajo jih, minirajo, bombardirajo, pa pojejo! Prav res – neverjetno! Enkratno! Neponovljivo!

Ali bolje rečeno: bilo je neponovljivo – do zdaj. Do rusko-srbskega spektakla Balkanski mejniki (Balkan Line, alias Balkanska međa, alias Balkanskij rubež), ki se dogaja leta 1999, ko Nato – na čelu z ameriškimi fantomskimi, nevidnimi letali – bombardira Beograd. Na enem izmed beograjskih mostov se vrstijo koncerti: bendi žgejo, Srbi evforično poskakujejo, pojejo, vpijejo »Živela Srbija« ter mahajo z rokami in transparenti, na katerih piše: »Nato – morilci!« Pa: »Jenkiji, jebite se!« In seveda: »Clinton, jebi Monico, ne pa nas!« Tega se spomnimo.

Tole pa je novo: mimo se pripelje Bek (Jurij Kučenko), ruski specialec, robustni, obritoglavi tough guy, ki početje Srbov gleda s takšnim občudovanjem in začudenjem, s kakršnim je polkovnik Kranzer gledal partizansko početje. Bek dahne: »Zanimiva oblika protesta.« Girej (Nodar Džanelidze), njegov bojni tovariš (okej, njegov bro), pa filozofsko – kot bi skušal dopolniti polkovnika Kranzerja in doreči njegove besede – odvrne: »Ja, takšna nacija – bombardiraš jo, pa poje.«

Kaj to pomeni, je na dlani: Srbi so žrtve. Ali natančneje: Nato je to, kar je bila v Bitki na Neretvi nacistična vojska, Srbi pa so to, kar so bili v Bitki na Neretvi partizani. A nikar ne mislite, da gre le za namigovanje, igro asociacij ali metaforo – ne, Balkanski mejniki, ki jih je z denarjem ruskega in srbskega kulturnega ministrstva posnel Andrej Volgin, so histerični, huronski, manihejski propagandni film, s katerim bi se nobelovec Peter Handke, ki je Srbe razglasil za žrtve balkanskih vojn in jih primerjal z Judi v času nacističnega holokavsta, zlahka in z užitkom identificiral, saj nenehno, dobri dve uri in pol, dokazujejo prav to, da so bili Srbi žrtve balkanskih vojn, vsi drugi – Nato, kosovski Albanci, muslimani, Bošnjaki – pa agresorji.

»Kosovo je Srbija!«

Tu je vse naravnost, direktno, nerazredčeno. Brez olepšav, brez ovinkarjenja, brez dvoumnosti, brez skrivalnic. Pozabite na ezopščino. Ali nianse. Subtilnosti ni niti za ptiče. Balkanski mejniki so kladivo – propagandni film, ki svoje propagande ne skriva. Neki mladenič nosečo ženo pelje v beograjsko porodnišnico ravno med Natovim bombardiranjem – ko jo pripelje tja in ko žena ravno dobro stopi skozi vrata, porodnišnico zadene Natova bomba. Stavba se strese. Tako kot tista cerkev v Bitki na Neretvi. Zdravniki gorijo, medicinske sestre blaznijo, porodnice jočejo, Natove bombe pa še kar padajo in treskajo – nadstropja se trgajo, stene se rušijo. Vidite, hoče reči film: Nato, Amerika in Zahod so pošasti! Insert iz TV-poročil, ki se prikaže, filmu prikima: »Prve žrtve napada so bili ženske in otroci.« Filmu pa takoj zatem prikima tudi arhivska izjava ruskega predsednika Borisa Jelcina: »To je največja napaka Amerike in ameriške diplomacije.« Film prikima Jelcinu, saj poskrbi, da Beograd izgleda tako distopično in postapokaliptično kot Los Angeles v Scottovem Iztrebljevalcu. Kar seveda pomeni, da prikima tudi Petru Handkeju. Balkanski mejniki so film, ob katerem bi Handke vzkliknil: Vidite, da imam prav! Opravičite se mi!

Razlog več, da skušajo Balkanski mejniki na vsak način in za vsako ceno ustvariti vtis verodostojnosti. Kako to počnejo? Zelo preprosto: tako, da ustvarjajo vtis dokumentarnosti. Od časa do časa se privrtijo arhivski posnetki, ki podkrepijo »teze« tega filma, napisi pa nam sproti sporočajo, kje točno so zdajle. Balkanski mejniki delajo vse, da bi ustvarili vtis, da so posneti po resnični zgodbi, po resničnih dogodkih. V hipni vlogi taksista se – čisto na koncu – pojavi celo Emir Kusturica, ki mu je Putin leta 2016 pripel državno odlikovanje in ki ve, da si novi srbski junak – sicer ruski specialec Šatalov (Anton Pampušni) – zasluži srbsko lepotico. »Pojdi za njo,« ga spodbuja. »Pojdi! Kaj čakaš! Ne bodi nor,« ponavlja v izdihljajih filma. Zdi se, kot da bi ponavljal: To ni le fikcija, to ni le fikcija, to ni le fikcija!

Toda Balkanski mejniki so le fikcija. Nekateri jih razglašajo za »rusko dezinformacijo«, drugi za »skoraj totalno fabrikacijo«, tretji za »zgodovinski revizionizem«, londonski Times je pozval k cenzuri (češ da film z lažmi ogroža mir v regiji), neki spletni komentator pa je zapisal: »Tale biser je moral priti iz vzporednega sveta, v katerem je Antarktika deževni gozd, v katerem se hodijo ljudje v Sibirijo kopat, v katerem so Afričani ugrabili in zasužnjili milijone belcev, v katerem so ameriški staroselci zavzeli, posilili in poklali 90 odstotkov Evrope in v katerem so invalidi, Judje in homoseksualci 6 milijonov Nemcev odpeljali v taborišča smrti.«

Balkanski mejniki so res, kot bi rekla Trumpova svetovalka Kellyanne Conway, »alternativno dejstvo«. Kaj se zgodi? Tole: po Natovem bombardiranju Jugoslavije (Srbija + Črna gora) in po umiku jugoslovanske vojske s Kosova mora skupina rambovskih ruskih specialcev, ki jih vodita Bek in Šatalov (ta ekipa – »divja banda«, »pol ducata umazancev«, »sedem veličastnih« – je integrirana, saj je v njej tudi ženska, ostrostrelka), osvoboditi in zavzeti prištinsko letališče Slatina, ki si ga je prisvojila ena izmed milic Osvobodilne vojske Kosova. Varovati ga morajo do prihoda mirovnih sil. Če jim uspe, jih bodo doma pričakali kot heroje. Putin jim bo pripel državno odlikovanje – po njih pa bodo poimenovali kako ulico ali šolo.

Zelo žanrska, povsem generična premisa – nič posebnega. Toda nikar ne mislite, da gre za običajni, rutinski žanrski film. Pot do tja, do prištinskega letališča, je namreč tako dolga, da se zgodovina vmes postavi na glavo.

Recimo: zgodijo se strahoviti pokoli nad civilisti, toda vse zagrešijo Kosovci. V neki srbski vasici na Kosovu pobijejo vse prebivalce, ženske in otroci ležijo na ulicah in dvoriščih, poklani in ustreljeni. Na zidu piše: »Smrt Srbom!« V cirilici. »Ni preživelih,« slišimo. »To je že peta vas zapored,« še slišimo. »Pridejo in vse pobijejo – to so živali!« Ta film je res priletel iz Handkejevega vzporednega sveta, v katerem se Srebrenica ni nikoli zgodila – Srebrenica se zgodi le srbskim vasicam na Kosovu.

Kosovci, ki jih vodi diabolični, sadistični Smuk (Aleksandar Srećković), sicer okupator prištinskega letališča (»fašist« s Chejevo baretko), ustavijo tudi srbski avtobus: civiliste pobijajo, ženskam in otrokom razbijajo glave, popu, ki noče reči, da ga »ni Boga razen Alaha«, pa odprejo glavo. Vse skupaj spominja na tisti razvpiti torture porn iz Zafranovićeve Okupacije v 26 slikah, le da se ne odvrti na avtobusu, temveč pred njim. Ne, nobenega pokola ne zagrešijo Srbi. Srbi so nedolžni in čisti, pravi kavalirji, igrajo po pravilih, spoštujejo mednarodno pravo, brez incidentov. »Nismo banditi,« ponavljajo. Jasno, »banditi« so Kosovci, za katere slišimo, da nastopajo »v imenu velike Albanije«, da so »zveri« in da so »teroristi«. Ko se Smuk in njegovi odpeljejo s terencem, kamera zelo od blizu pokaže napis »Toyota«, kar je kakopak sporočilo, saj dobro vemo, da se teroristi – od Al Kaide do Islamske države – vozijo s toyotami. Ergo: Kosovci so »teroristi«.

In ja, res so »pošasti« in »zveri«: ubijejo celo legendarnega Gojka Mitića, ki igra Milića, šefa srbske policije, in ki je nekoč, še v času socializma, v vzhodnonemških vesternih igral junaške, poštene, neustrašne, nepodkupljive, moralno čiste indijanske poglavarje. »Kosovo je Srbija. Tako je bilo – in tako bo ostalo,« dahne tik pred eksekucijo. Umre za svobodo. Kot partizani. Srbi so po drugi strani good guys – junaški, pošteni, neustrašni, nepodkupljivi, moralno čisti, takšni kot indijanski poglavarji.

Kosovci so genocidni. Da »čistijo svoj teritorij«, slišimo. Srbi so heroji, ne pa vojni zločinci. Film, v katerem vse kosovske Albance igrajo Srbi, se začne leta 1995 v Bosni in Hercegovini, kjer ruski specialci po brutalni bitki primejo nekoga, za kogar pravijo, da je vojni zločinec – Šatalov ga malce kasneje vrže iz helikopterja. Ta vojni zločinec ni Srb, temveč očitno musliman. Ali bolje rečeno: v letu Srebrenice vojni zločinec v Bosni ni Srb, temveč musliman! To ni Pomlad v Bosni, pač pa ekranizacija handkejevskega zanikanja genocida v Srebrenici. Čakamo le še, da bi kdo začel recitirati: »Ko je otrok bil otrok, je hodil povešenih rok, je hotel, da bi potok bil reka in da bi reka bila veletok, tale luža pa morje.«

Kosovci so psihopati in strahopetci – med streljanjem se skrivajo za ženskami, pobijajo zdravnike, izvajajo množične poboje, v izvidnice pa pošiljajo otroke na kolesih.

»To počnejo mudžahedini,« pravi nekdo. Še huje: na letališču imajo zaprte srbske civiliste – v kletkah. In zakaj jih imajo v kletkah? Da ne bi zbežali, saj nameravajo njihove notranje organe drago prodati. Zato so si verjetno prisvojili letališče – potrebujejo dobre transportne povezave, da bodo lahko »izvažali« človeške organe.

»Rusija in Srbija združita moči!«

Balkanski mejniki, ki so jih prikazovali le v Srbiji, Rusiji in nekaterih ruskih satelitih (Belorusija, Kazahstan), medtem ko so jih drugod ignorirali, so povsem brez zgodovinskega konteksta – tu ne izveste, zakaj je Nato bombardiral Jugoslavijo in zakaj se je jugoslovanska vojska umaknila s Kosova, o srbskih vojnih zločinih, »čiščenju« Kosova in množicah beguncev ni ne duha ne sluha, Slobodan Milošević je good guy, žrtve so agresorji, agresorji so žrtve.

V Rusiji so gledalci od katarzične ganjenosti kar jokali, ruski provladni mediji pa so film – zgodbo o »tajni operaciji« (ki je seveda ni bilo) – razglašali za »resnico« o vojni na Kosovu. Tudi ruski minister za kulturo Vladimir Medinski ga ni mogel prehvaliti. »Mladim, ki so v letih, ko bi lahko služili domovini, svetujem, da si ga ogledajo.« V Rusiji je bil velik hit, v Srbiji pa še večji, a srbski filozof Predrag Milidrag je, poroča portal Polygraph, opozoril: »Ta film nima nobene zveze z resničnostjo, toda mladi v Srbiji verjamejo, da se je na Kosovu zgodilo natanko to. Za mlade je to resnična zgodovina – brez vsakršnega konteksta, brez vednosti o zločinih in etničnem čiščenju, ki so jih zagrešile srbske varnostne službe. Nato je zanje sovražnik, Rusi pa so prijatelji. Kosovo ‘so nam vzeli’, nismo ga izgubili v vojni.«

Toda Balkanski mejniki, delno posneti na Krimu, ki ga je Putin anektiral k Rusiji, niso le inverzija filma V deželi krvi in medu in vseh drugih holivudskih filmov, ki so »demonizirali« Srbe, ali le afirmacija miloševičevske verzije zgodovine, temveč so predvsem ruski film, ki prikima Srbom. Reči jim hočejo: Mi smo z vami! Mi vas razumemo! Zato tudi Milić rad reče: »Z Rusi nas je 200 milijonov!« Zato nekdo drug na vprašanje, koliko je Srbov brez Rusov, odvrne: »Ni pomembno – Srbi se ne bodo nikoli ločili od Rusov!« In zato na koncu, pred finalno bitko za prištinsko letališče, slišimo: »To bo zgodovinska bitka – Rusija in Srbija združita moči!«

Balkanski mejniki, produkt Putinove politike »mehke sile«, so propagandni film, s katerim skušajo Rusi, ki Kosova itak ne priznajo (»Kosovo je Srbija«), doseči troje: prvič, napihniti svojo vlogo v balkanskih vojnah in mirovnem procesu, drugič, pokazati, da sodita Srbija in Balkan na interesno območje Rusije, in tretjič, jasno poudariti, da bodo svoje interese na Balkanu – svoje »balkanske mejnike« – okrepili in odločno branili.

Ruski dream team, ki nazadnje – po bitki, sneti iz rimejka Sedmih veličastnih – osvobodi prištinsko letališče, je multikulti, saj so v njem po en Tatar, Inguš, Belorus, Srb, kosovski Albanec, Rus in Uzbekinja ( ja, ostrostrelka), kar naj bi govorilo o širini in globini ruske duše. Nekdo celo reče, da gre za »novo Internacionalo«, očitno alternativo Evropski uniji.