»Ko si nimamo več kaj povedati, je to znak, da ... «

Ko je družina razpeta med tem, kar je res in kar bi lahko bilo

Družina Price je na prvi pogled povsem običajna družina nižjega srednjega sloja iz avstralskega predmestja. Starša, Fran in Bob, medicinska sestra in nekdanji delavec v tovarni avtomobilov, sta se odrekla marsičemu, da bi svojim otrokom omogočila večje udobje od tistega, v katerem sta odraščala sama – na primer življenje v hiši z vrtom. »V zameno« naj bi se otroci izkazali, živeli naj bi po moralnih načelih delavskega razreda, ki na prvo mesto postavlja skrb za dom in družino: moški se znotraj družinske celice potrjuje s fizično močjo in delom, ženska pa z materinstvom.

Toda otroci, Pip, Ben, Mark in najmajša Rosie, so sebični – pomembnejše jim je lastno ugodje kot pa zadostitev pričakovanjem svojih staršev, in tako se družina z vsakim letnim časom pogreza v večje razočaranje. Pip, žena in mati dveh otrok, ima poročenega ljubimca, zaradi katerega se je pripravljena preseliti iz Avstralije v Kanado (nekaj, česar si njena mati, ki je imela pred leti ravno tako afero, ni upala – končala jo je, da bi ustregla družbenim normativom), Mark želi spremeniti spol, Ben se zapleta v finančne utaje, da bi si lahko kupil reči, ki si jih sicer ne more privoščiti, Rosie pa vandra po Evropi in si ves čas želi, da bi se ji zgodilo nekaj izjemnega, nekaj »več« – ko jo končno doleti »ljubezen« z lepim Špancem Emmanuelom, ki jo po treh strastnih nočeh zapusti in okrade, pa se razočarana nad življenjem vrne v varno domače okolje in začne razmišljati o študiju kreativnega pisanja, zopet nečem popolnoma nasprotnem od »koristnih« poklicev, ki sta jih opravljala njena starša.

Fran uvidi, kako zmotno je prepričanje, da bomo otroke s pravilno vzgojo (ali bolje takšno, ki jo sami smatramo za pravilno) ukrojili v ljudi, kakršni bi si želeli postati sami, ko sinu Marku reče: »Scrkljala sva tebe in tvojo sestro. Vzgojena sta bila v miselnosti, da lahko dobita, kar hočeta, da lahko sta, kar hočeta. Pa ni važno, koliko stane. Ali pa koliko ljudi prizadene. Takih, kot sva midva z očetom. Dva bedaka. Zmeraj sva izpolnjevala, kar nama je bilo naročeno. In kaj je bilo naročeno meni? Da naj bom mama. No, želim si, da sploh ne bi imela otrok.«

»Scrkljala sva tebe in tvojo sestro. Vzgojena sta bila v miselnosti, da lahko dobita, kar hočeta, da lahko sta, kar hočeta. Pa ni važno, koliko stane. Ali pa koliko ljudi prizadene. Takih, kot sva midva z očetom. Dva bedaka. Zmeraj sva izpolnjevala, kar nama je bilo naročeno. In kaj je bilo naročeno meni? Da naj bom mama. No, želim si, da sploh ne bi imela otrok.«

Kar vem, da je res, pripoved o družini Price, je drama sodobnega avstralskega dramatika Andrewa Bovella, ki v svojih besedilih raziskuje zapuščino, ki jo podedujemo od staršev in prenašamo na svoje otroke. Kot v gledališkem listu povzame Miran Možina, ga zanimajo »škoda, ki se prenaša transgeneracijsko, pogum, ki je potreben za preseganje motenj v komunikaciji, in skrivnosti, ki lahko zaznamujejo družino. Upam, da lahko ta ideja dedovanja, zapuščine, odpre širša vprašanja družbene in kulturne odgovornosti.« Bovellove družine se mučijo z zapuščino, ki jih sili v molk, vendar pri tem opozarja, da »ko si nimamo več kaj povedati, je to večkrat znak, da si imamo za povedati tako veliko, da si ne upamo niti začeti.« In prikaz odtujenosti je velikokrat tisto, kar najbolj pritegne pozornost gledalcev, sploh če drame, kot v Bovellovem primeru, nosijo sporočilo, da ne glede na to, kako globoka je škoda preteklosti, tu in tam še obstaja možnost boljše prihodnosti.

Bovellovo besedilo v prevodu Alenke Klabus Vesel bo 28. novembra zaživelo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega: prvo slovensko uprizoritev režira Luka Martin Škof, dramaturginja je Eva Mahkovic, v vlogah družinskih članov pa nastopajo Judita Zidar, Boris Ostan, Tjaša Železnik, Filip Samobor, Voranc Boh in Klara Kuk.