Milan Petek Levokov: Kdo se še boji Anne Riesman?

+ + +

Pozabljeni grob, zakopani spomin

»Kratki roman o nekem zločinu in pozabi«, kot se glasi podnaslov, se samo po dogajalnem kraju loči od pisanja nobelovca Patricka Modiana. Ta se ukvarja z izginulimi s pariških ulic in iz kavarn, kjer so pustili šibko sled in se naselili le v spomin pripovedovalca, ki zdaj poskuša rekonstruirati njihovo zgodbo in jih iztrgati pozabi. Levokov pa je zgodbo postavil nekam blizu bregov Drave in v gozd ob zaselek, kjer se med gobarjenjem sprašuje, kje natančno je grob naslovne junakinje.

Anna Riesman je bila ubita. S starši je v okviru programa ponemčenja Štajerske, ki ga je z znamenitimi besedami z mariborskega balkona na začetku vojne zagnal sam vodja rajha, prišla iz Avstrije, oče je bil zagret kulturbundovec, sama pa se je v nekaj letih naučila slovenščine. Jasno, da je niso Nemci ali njihovi privrženci; pet moških, nekakšen zeleni kader iz nemške vojske, ki se je skrival pred ponovno mobilizacijo, in kakšen mesarski vajenec za povrhu so hoteli z ugrabitvijo izsiliti izpustitev kamerada iz zapora, vendar je bilo dekle naenkrat odveč in so se ga morali znebiti. Po vojni so prišli ponjo starši, vendar so domačini molčali. Kot grob, se reče, tudi zato, ker so bili časi, ko je bilo najpametneje čim manj govoriti, čim manj vedeti. Vendar pisatelju, ki se vmes navdušuje nad tem, da bi zgodbo plasiral prijatelju filmskemu režiserju, ta pa iz konformizma projekt opusti, zadeva ne da miru. S prav modianovsko zagrizenostjo lušči plast za plastjo, iz pripovedovanja sovaščanov in staršev, iz vseh razpoložljivih virov tke zgodbo, ki naj Anno iztrga pozabi in nam odškrtne bežen pogled na čase, ko je bilo veliko negotovosti in še več nepotrebnega nasilja, ko so se po deželi potikale razne formacije, peterica recimo je bila nekje vmes, izdajala se je za partizane in je od njih po izdaji tudi padla, ko se je hotela pridružiti križarjem, torej protikomunistični gverili na drugem bregu Drave.

Levokov ne izpisuje kriminalke, zgodba ne gradi na napetosti in skrivnostih, bolj poskuša biti zvesta rekonstrukcija situacij in stikov, ko je ob pomoči različnih pripovedovalcev začel zlagati koščke sestavljanke. Tako je skoraj tipično, da so deli tega romančka izpisani v drugačnem tisku: tam najpogosteje vstavlja komentarje in razlaga kaj o koncu tistih, ki so mu pripovedovali. S tem zgodba o Anni Riesman prehaja v očrt, ki bi lahko nabreknil v večje delo, če bi razširil opombe in jih literarno vključil v celoto, in škoda je, da teh fragmentov in opomb pod črto ni tesneje pripel na zgodbeni okvir. Tako ostaja na vse strani rastoča zgodba o neki nasilni in brezsmiselni smrti v vojske času, ki so jo potlačili in pozabili in bi pri tem tudi ostalo, če ne bi bilo avtorjeve občutljivosti. Pravzaprav je romanček simbolni pokop žrtve brez groba in poskus, da bi iz pozabe obudili tisto, kar so vaščani iz strahu potlačili in zakopali globoko pod spomin.