Zgodbe iz kostanjevih gozdov

za +

Božanski dnevi.

Kdor je bral Sonete nesreče, ve, da je Prešeren v verzih “Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta,” ustvaril vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti. Kako je to storil, pa je pred mnogimi leti, tam nekje v sedemdesetih, v reviji Jezik in slovstvo pojasnil profesor Silvo Fatur: tako, da ni uporabljal glagolov! Ti verzi so brez glagolov. Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki so na Festivalu slovenskega filma pobrale 11 vesen (rekord!), so film brez glagolov. Kadri so dolgi, počasni, tišine so dolge, mučne, atmosfera je težka, mrka, depresivna, jesensko listje odpada, ceste so prazne, makadamske, hiše – kmečke, ruralne – so postarane, zaraščene, utrujene, sobe so mračne, skromne, asketske, hodniki so hladni, pusti. Gregor Božič ustvari vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti, a ne brez razloga: film, ki izgleda tako, kot da bi Vojko Duletič posnel Povest o dobrih ljudeh, se dogaja v Benečiji, ki je po II. svetovni vojni obtičala.

Prelevila se je v mrtvo cono med Italijo in Jugoslavijo, Zahodom in Vzhodom, Kapitalizmom in Komunizmom. Ljudje so zadrgnjeni, paralizirani, omrtvičeni, osamljeni, bolj ko ne prikazni, ob katerih pomislite na film India Song (via Marguerite Duras), v katerem od ljudi ostanejo le še sledi, odbleski, koraki, glasovi. Življenje je tu brez življenja – “škrti” Mario (Massimo De Francovich), propadli mizar, oživi le, ko prešteva denar, ki ga je privarčeval ( ja, kapital je res “mrtvo delo”), njegova žena (Giusi Merli) umira, cinični zdravnik (Tomi Janežič), ki ju sprejme, vsem prebivalcem Benečije predpisuje ista zdravila (“vzemite ta prašek ... dve žlički na dan ... v topli vodi”), kot da so vsi zboleli za isto boleznijo (vse je izgubljeno, alternative pa so kilave, je prepričan), lepa, mlada Marta (Ivana Roščić), kostanjarka, ki kostanja nima več komu prodajati, pa razmišlja o selitvi v Avstralijo. Hladna vojna je “bolezen”, ki Benečane spreminja v migrante, izseljence, begunce.

Tu, v Benečiji, jih čaka bodisi socialna smrt ali pa ritualno utapljanje v nostalgiji – v spominih na čase, ko so jedli, pili in plesali. Na Bližnjem vzhodu je vse polno takih Benečij. Božičeve Zgodbe, ki jih je navdihnila Levinova igra Rekvijem (ki so jo navdihnile tri zgodbe Antona P. Čehova), subtilno in nevsiljivo apostrofirajo nekatere akutne probleme naših brezsrčnih časov, ne le migracije, temveč tudi gibanje #MeToo (Mario svoji ženi “mero” za krsto vzame, ko še diha, žena “trdosrčnega” Salamanta je morala stalno molčati in biti doma ipd.), zdravstveno reformo (kakovostno zdravstvo “ni za ljudi, kot sva midva, morda čez 100 let, ko se bodo stvari normalizirale, morda tedaj, zdaj pa ne,” pravi zdravnik) in socialno pustošenje neprofitabilnih, neperspektivnih, nekonkurenčnih krajev, ne da bi nehale biti to, kar so – benečijska verzija Malickovih Božanskih dnevov, le da “zlato uro” Néstorja Almendrosa zamenja mehka fotografija Ferrana Paredesa Rubia, filharmonijo Ennia Morriconeja pa theremin Hekle Magnúsdóttir. Za Zgodbe, kontemplativno ghost story, Božičev prvenec, velja to, kar velja za Ivanišinov Oroslan (pri katerem je bil direktor fotografije Božič): kraji, na katere nihče več ne računa, kraji brez prihodnosti, nevidni kraji, so neverjetno kinetični in še kako razpoloženi za film. In ja, Zgodbe bi lahko vrteli na double-billu z Oroslanom: oba filma se dogajata v slovenskih krajih, ki jih slovenski filmi še niso odkrili. (Kinodvor)