Kristina Aleksova, plesalka, ki se uči, kako deset minut na dan samo strmeti skozi okno

Če bi se Kristina Aleksova rodila v Rusiji, najverjetneje ne bi postala balerina. »Nimam pravilno oblikovanih okončin in tam so glede tega bolj strogi,« pravi. Imela pa je veliko strast do tega plesa in disciplino, potrebno za baletni poklic – zato se je po končanem baletnem izobraževanju (balet je začela plesati z devetimi leti, po bolj monotonih plesnih začetkih v eni od ljubljanskih plesnih šol) odločila, da ne gre le za hobi, temveč bi se s tem rada ukvarjala profesionalno. Še kot najstnica se je zaposlila v ljubljanski operni hiši in tam ostala do leta 2017, ko si je zaželela malo več svobode. »To, da sem bila članica baletnega ansambla, mi je zagotavljalo neko varnost in predvidljivost. Če boš dovolj stegnil nogo, bo ta in ta gib pravilno izveden; če boš dovolj vadil, boš dobro izpeljal nastop, in tako dalje. Toda dobila sem občutek, da sem svoj limit dosegla in da lahko na tak način tu vztrajam do upokojitve ali pa grem počet druge stvari, ki me bolj zanimajo.« Dala je torej odpoved in načrtovala, da bo nekaj časa prosta, preden se loti novih projektov, vendar so se stvari zasukale v drugo smer: šla je na delavnico Vie Negative, laboratorij za uprizarjanje Via Negativa Lab, in takoj ugotovila, da se tam počuti kot doma. »Že zelo hitro po tistem me je Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative, povabil delat predstavo 365padcev, malo kasneje, ko sem na delavnici izvajala prizore, v katere je bilo vključeno srce – svinjsko, goveje, piščančje ... – pa me je vprašal, ali bi v produkciji Vie Negative delala svojo avtorsko predstavo.

Te prizore s srcem sem razvila in nastal je moj performans Srce.« V njem prevprašuje ideologijo intimnih odnosov, predstava pa združuje surovost (zaradi nazornega prikaza organa na odru) z gracilnostjo in eteričnostjo baleta, ki jo tudi po končani karieri balerine še vedno neznansko fascinira. »Če pogledaš balet od zunaj, je to res čarovnija. In še zdaj, ko se ukvarjam z odrom ali pa gibom samim, se mi zaradi baleta odpirajo neki domišljijski svetovi.« Pri Srcu si je sicer zastavila še to, da nobena ponovitev ne sme biti enaka – in tako predstavo še vedno izvaja; pravzaprav si čisto z lahkoto predstavlja, da bo to počela, »dokler ji bo bílo srce«. (smeh) V kratkem bo nastopila v Celju in Mariboru, januarja pa v ljubljanski Stari elektrarni. Vmes vsake toliko časa kaj ušpiči s kolektivom Hupa Brajdič, katerega članica je še iz časov, ko je bila zaposlena v ljubljanski baletni hiši, njihovi projekti pa so ji blizu, ker se je v njih mogoče poigravati z ekscesi, ki jih verjetno ne bi mogla udejanjiti nikjer drugje. Začela pa bo snovati tudi večji projekt, v katerem se bo posvečala vprašanju lepote. »Zdi se mi, da je lepota ena od vrednot, ki ji nihče nič ne more.

Če se ti zdi nekaj lepo, racio odpove. Vedno boš lahko določil, ali je nekaj zate lepo ali grdo. Lepota je potem povezana tudi z idejo nacionalnega ponosa – lepo mesto, narod, država ... pa seveda fizično privlačnostjo, lepoto ženskega telesa in tako dalje. Ne vem še zagotovo, v katero smer ga bom zapeljala, bi pa rada ostala v konvenciji baleta, kajti balet je ne nazadnje območje lepega.« Tudi poučevala bi še balet, kar je do nedavnega počela – a pravi, da je zdaj do tega dobila še toliko večje veselje, kajti ravnokar končuje Višjo baletno šolo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, obenem pa obiskuje še Akademijo za ples, kar ji je dalo ustrezno teoretsko ozadje za poučevanje. »Rada učim zaradi tega, ker sama pridem poučevat z nekim teoretičnim znanjem, ki bi ga rada preverila v praksi – učenci ga nato preizkusijo, jaz pa dobim feedback, ki mi pride zelo prav.«

Eden zadnjih osebnih uspehov Aleksove pa je, da se je preselila v okolico Ljubljane, kjer se ji procesor v glavi vsaj za kratek čas ustavi. »Ljubljana je tako zvočno onesnažena, ves čas se nekaj dogaja ... če nisem v okolju, kjer lahko moj notranji dialog vsaj malo zvodeni, sem ves čas na 300 %, ne morem nehati delati in razmišljati. Po eni strani me takšna oblika manije nekako ’drajva’, dolgoročno pa to ni najbolj pametno.« Že pred časom se je tako začela ozirati za novim domovanjem v bolj neokrnjeni naravi in nazadnje našla primernega. Tam se odklopi tako, da občasno kaj postori okoli hiše (»fino je kdaj pa kdaj iti samo prelagat drva,« smeje pravi), uči pa se tudi, kako deset minut na dan ne početi nič. »Ampak res nič. Včasih potrebujem odklop in si rečem – saj bom šla na sprehod in malo prezračila glavo, vendar ti, medtem ko hodiš, misli spet letijo naokoli. Če bereš knjigo, je to nov miselni napor, če se spraviš kaj dobrega kuhat, je pa treba vse splanirati.« In kaj ji potem še preostane – kako človek sploh ne počne nič? »Na primer malo gledam skozi okno,« se nasmehne. »Je pa to mogoče samo v mirnem okolju, v kakršnem živim zdaj.«