Nož v hrbet

zelo za -

Velika zamenjava.

Umor mogočnega patriarha, dediščina, šibki alibiji, skrivne fotke, policaji, ki brcajo v temo, psi, ki ne lajajo, flešbeki “usodne” noči, prepojene s polslišnimi prepiri, trkanji, škripanji, čudnimi ropoti, rahlimi spanci in grožnjami (“Svarim te!”), skrivnostni prihodi in odhodi, izsiljevanja, grozilna pisemca (“Vem, kaj si storila!”), morfij, toksikološko poročilo, lažni noži, tajni prehodi, partije goja, kaplja krvi na vezalkah, požar, nove in nove časovnice umora, rašomonske verzije tega, kar naj bi se zgodilo, in privatni detektiv, ki čaka, da se nekdo izda, le da težav z želodcem tokrat nima on: Nož v hrbet izgleda kot ultimativna verzija Umora na Orient ekspresu. Tisti vlak, Orient ekspres, mutira v podeželsko gotsko palačo, v kateri najdejo karizmatičnega, zelo uspešnega in bogatega pisca kriminalk Harlana Thrombeyja (Christopher Plummer) – mrtvega. S prerezanim vratom. Samomor, pravijo.

Ker je za Hercula Poirota malce prepozno, vskoči sloviti, pompozni južnjaški privatni detektiv Benoit Blanc (Daniel Craig), kralj logike in intuicije (no, “CSI: KFC”), ki žveči besede, ki ne ve, kdo ga je najel, in ki hitro ugotovi, da je bil morilec lahko le nekdo iz palače, ja, nekdo iz prestižne, vzvišene jet-set družine Thrombey, osumljencev, ki bi imeli motiv, pa je na pretek – Harlanova ambiciozna hči Linda (Jamie Lee Curtis), njen goljufivi mož Richard (Don Johnson), njun razvajeni sin Ransom (Chris Evans), Lindin zakompleksani brat Walt (Michael Shannon), njegov neonacistični sin Jacob (Jaeden Martell), Harlanova liberalna “instagramska” snaha Joni Thrombey (Toni Collette), vdova po njegovem sinu, njena pasja hči Meg (Katherine Langford), “Great Nana” (K Callan), Harlanova tisočletna mati, hišna oskrbnica Fran (Edi Patterson) in Marta Cabrera (Ana de Armas), Harlanova patronažna sestra, zaupnica in soigralka pri goju, priseljenka iz Urugvaja (nihče si ne zapomni, od kod prihaja), ki vedno govori resnico. Kadar namreč laže, začne bruhati. Člani dinastije Thrombey so bolj ko ne Trumpovi volivci: alter-desničarji, rasisti, etnonacionalisti, paleonacisti, ki masturbirajo na mrtve jelene in ki so prepričani, da jih skušajo priseljenci zamenjati, zato so še toliko bolj šokirani, ko izvejo, da je Harlan vse svoje imetje – čisto vse! do zadnjega penija! do zadnje avtorske pravice! – zapustil Marti, priseljenki. Harlan je hotel, da se njegovi potomci naučijo delati, da se torej naučijo živeti od lastnega dela. Thrombeyji – njegovi potomci – so rentniki, družbeno nekoristni, neproduktivni paraziti (“krdelo mrhovinarjev”, kot jim pravi Blanc), ki se jim od bogastva in privilegijev zmeša, zato je Nož v hrbet – kinetična satira v duhu bratov Coen, cinefilski popkorn, sočni whodunit, obešenjaški retro, metafikcijski Gosford Park, presenetljivi hommage Agathi Christie, delo Riana Johnsona, avtorja Zadetka, Časovne zanke, Bratov Bloom in Poslednjega jedija – v več kot enem smislu videti kot dopolnilo korejskega Parazita, v več kot enem smislu pa je videti tudi kot dopolnilo Peeleovega šokerja Zbeži!, saj izredno lepo ujame rasne, ekonomske, demografske in razredne napetosti naše dobe. Zadnji kader bo konspirologe, prepričane, da hočejo čiste belce zamenjati s priseljenci, butnil v trans bolečine, paranoje in norosti.