Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«

»Knjiga je upor sistemu«

Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.

Koliko časa ste potrebovali, da ste bolečino po smrti soproge prelili na papir? Ste imeli občutek, da nikoli ne boste mogli pisati o tem?

Ne, nisem razmišljal o tem. Čutil sem potrebo, da pišem o tem dogodku, ker sem v svojem bistvu pesnik, pesnik pa se na to, kar se mu dogaja, vedno odzove s pisanjem. Zame je bilo normalno, da travmo obdelam literarno, zgodilo se je le to, da nisem mogel več pisati poezije, za izražanje takšnih občutkov se mi je zdela preveč hermetična. To je bilo mogoče samo v prozi.

Zakaj ste želeli pisati o smrti? Da bi vam bilo lažje ali zaradi ohranjanja spomina? 

Predvsem zaradi ohranjanja spomina. Vem, da spomini sčasoma zbledijo, da se spominjamo stvari, ki se morda niti niso zgodile in tako dalje. Ta knjiga je zato po svoje knjiga spomina. O moji soprogi se ne bo več pisalo, čez leta ljudje ne bodo več vedeli zanjo ... V romanu pa sem kljub temu predstavil del njenega življenja.

Roman je pritegnil precej več pozornosti kot vaše pesniške zbirke pred tem. Zakaj mislite, da se je to zgodilo? Bi lahko pri tem kaj imela vse večja priljubljenost avtobiografske proze? 

V resnici ne vem, zakaj je knjiga doživela takšen odziv, še zdaj sem začuden. Prepričan sem bil, da bo ostalo pri prvi nakladi, 300 izvodih, in da jih bo 200 od teh še ostalo »na lagerju«. (smeh) Morda bralce privlači, ker je napisana brez dlake na jeziku. Toda ko se spoprijemamo z izgubo ljubljene osebe, nam drugega kot to, da smo iskreni, niti ne preostane. Zelo pomembno je, da se ne zapletamo v kič ali banalnosti.

Morda pa je bila tako dobro sprejeta tudi zato, ker mi je kljub iskrenosti uspelo ohraniti lirski, pesniški jezik.

Študirali ste madžarščino, a ste zaradi vojne ob razpadu Jugoslavije študij prekinili in pozneje diplomirali iz germanistike v Nemčiji. Kako vas je vojna zaznamovala poleg tega, da niste mogli končati študija? Tudi v knjigi Sabo je obstal se v posameznih poglavjih pojavljajo spomini na vojno, na primer v prizoru, kjer se glavnemu junaku prikazuje ranjeni vojak, nazadnje pa ugotovi, da je to on sam. Je tudi to avtobiografska prvina? 

Ne, sam nikoli nisem bil v vojni, ker sem pobegnil in se nisem več vrnil v Srbijo. Vojna je name vplivala samo v smislu tega, da sem študiral nekaj, za kar si nisem mislil, da bom študiral, to je bila germanistika, in ker sem se zaradi nje naučil več jezikov. To je edina korist, ki sem jo od vojne imel, vse drugo je seveda minus. V zadnjem času me zelo fascinira zgodba Ödona von Horvátha, avstrijskega dramatika, ki se je rodil na Reki v času Avstro-Ogrske, potem pa je ta razpadla in je odšel živet v Nemčijo. Zanimajo me ljudje, ki so bili vajeni živeti v neki državi, a so zaradi političnih sprememb kar naenkrat postali »brezdomci«. Ravno zdaj pišem knjigo o nekom, ki se vrne domov in ne prepozna svojega mesta.

Ko se spoprijemamo z izgubo, nam drugega kot to, da smo iskreni, niti ne preostane.

V nekem intervjuju ste dejali, da se junak v knjigi ne poslavlja samo od soproge, ampak tudi od države, ki je razpadla, torej od Jugoslavije. 

Res je, to je zato, ker sva jaz in Ana, moja žena, oba izhajala iz iste države, imela kulturološko skupne točke in tako dalje. Ko je Ana umrla, sem poleg tega, da sem izgubil njo, izgubil tudi sogovornico o nečem, kar sva oba preživela in si delila. V tem smislu je to tudi knjiga o državi, ki ne obstaja več.

Kot ste dejali, ste pred vojno pobegnili v Nemčijo, zdaj pa živite v Firencah. Zakaj se po vojni niste vrnili v Srbijo? 

Vrnil sem se februarja 1999, toda aprila 1999, ko se je začelo bombardiranje Beograda, sem že bil na Madžarskem, kamor sva se odločila preseliti s soprogo. Tam sva živela dve leti, do leta 2001.

Kdaj pogrešate dom, ljudi v Srbiji? 

Ne, čeprav me pogosto sprašujejo, zakaj še vedno pišem v srbščini. Težko pojasnim, zakaj. V stiku sem z nekaj nekdanjimi prijatelji, z njimi se občasno pogovarjam po telefonu ali si izmenjamo kako elektronsko sporočilo, ampak da bi prav pogrešal Novi Sad ali Srbijo, to pa ne.

Od časa, ko ste živeli v Budimpešti, sta se mesto in ozračje v njem precej spremenili, predvsem zaradi Orbánovega režima. Madžarska ni več kraj za liberalne intelektualce. 

Zagotovo ne. Poznam človeka, ki je bil od nekdaj zelo antisovjetsko razpoložen, a mi je nedavno potožil, da niti v času Rusov na Madžarskem ni bilo tako, kot je zdaj pod Orbánom. To po mojem mnenju pove dovolj. Je bil pa nacionalizem tam izrazit že takrat, v devetdesetih letih.

Ko sva že pri nacionalizmu, lahko omeniva, da ste bili leta 2017 eden od podpisnikov Deklaracije o skupnem jeziku (Deklaracija o zajedničkom jeziku), ki naj bi poenotila jezike Hrvaške, Srbije, Črne gore in BiH in je, čeprav je bil njen namen postaviti se po robu nacionalizmu, spodbudila kritike jezikoslovcev in politikov. Med podpisniki so bili poleg vas številni intelektualci, na primer Dubravka Ugrešić, Srećko Horvat, Igor Štiks, Boris Dežulović itd. Zakaj ste se odločili podpreti to zamisel?

Kulturološko in jezikovno se ti narodi res dobro razumemo in ne vidim razloga, da bi zato, ker smo politično ločeni, morali biti ločeni tudi jezikovno. Navsezadnje nam ni treba uporabljati slovarjev, da bi razumeli drug drugega. Poleg tega je ta zamisel dobra tudi za književnost, saj je trg večji in bi bili lahko bolj konkurenčni drug drugemu, izmenjava idej bi bila hitrejša ...

Vseeno pa je jezik eden od temeljev države. Gotovo si predstavljate, da bi, če bi se štiri države, ki so imele prej vsaka svoj jezik, res odločile za jezikovno poenotenje, sledili komentarji o izgubi dela državne identitete in podobno.

No, ampak Avstrijec ne bo nikoli rekel, da govori avstrijsko, ampak govori nemško. Če razglasimo nekaj za skupno, to ne pomeni, da je uniformno. Seveda bi se znotraj tega enega jezika ohranile različice besed in podobno. Sploh pa se besede ves čas spreminjajo. Včasih je bil ’nogomet’ srbska beseda, ’fudbal’ pa hrvaška, zdaj je obratno.

Glede na to, da ste književnik in Srb, kaj menite o tem, da so letos Nobelovo nagrada podelili Petru Handkeju, ki je bil simpatizer Miloševićevega režima? 

Handkeja sem bral na univerzi in mislim, da je odličen avtor. Seveda ne odobravam, da se je udeležil Miloševićevega pogreba. Vendar knjige, ki jo je napisal o Srbiji, nisem prebral in zanimivo se mi zdi, da so se po razglasitvi nagrade številni ljudje lotili kritiziranja te knjige in Handkeja nasploh, čeprav je v resnici niti niso prebrali niti ne poznajo natančno njegovih stališč. Tudi nekateri ameriški novinarji so ga označevali za zagovornika genocida in podobno, pa niso prebrali nič njegovega. Potrudil se bom, da to knjigo preberem, ker me zanima, kaj se je pravzaprav zgodilo. Še vedno pa bom stal za tem, da je dober pisatelj.

Torej ste zagovornik ločevanja umetnine od umetnika? 

Upoštevati moramo, da je Handke v svoji karieri vedno provociral. To je njegov umetniški koncept. Verjamem, da je tudi podpora Srbiji njegov način provokacije in da je vedel, kaj se bo zgodilo. Že s prvimi nastopi, v šestdesetih letih, ko je na primer na Princetonu pljuval po spoštovanih nemških književnikih, Günterju Grassu in podobnih, je točno vedel, kaj bo sprožil.

Kje se lažje živi od pisanja, v Italiji ali v Srbiji? 

V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji. In to je Italija, ki ima tudi več bralcev. Tam se sigurno lahko več zasluži, če napišeš nekaj, kar se dobro prodaja, kot pa v Srbiji, kjer je kupna moč majhna. Ljudje so utrujeni, enostavno raje sedijo pred televizijo, kot pa razmišljajo in berejo. Vendar je treba brati, kajti knjiga je upor sistemu.

Knjiga:
Oto Horvat: Sabo je obstal
Prevod: Dijana Matković
Založba: Sanje, 2019
Cena: 17,95 €