6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura
Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«
Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.
Koliko časa ste potrebovali, da ste bolečino po smrti soproge prelili na papir? Ste imeli občutek, da nikoli ne boste mogli pisati o tem?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.