Coldplay: Everyday Life

Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti.

Z novo ploščo sicer res predstavlja radikalen odmik od generičnega popa, s katerim je zadnjih deset let vztrajno izgubljal verodostojnost. To stori z velikopoteznim eklekticizmom, ki spominja na hektično vrtenje globusa. Album, ki naj bi bil drzen zvočni eksperiment, kljub velikim ambicijam zveni kot sila standardiziran stadionski pop rock: znajde se nekje na presečišču med poraznimi trenutki pozne kariere zasedbe U2 in pretencioznimi rafali multikulturnih referenc. V mešanju različnih glasbenih vplivov z vseh koncev sveta se Coldplay ne znajde najbolje. Everyday Life deluje kot turistično potovanje po glasbenem zemljevidu sveta, po katerem se avtorji ne potepajo, da bi resnično spoznali kak kraj ali kulturo, temveč da bi s selfi-stickom posneli čim več fotografij turističnih znamenitosti in občinstvu dali vedeti, da so resnično pravi svetovljani. Čeprav Martin poje tudi v francoščini in ena od skladb nosi arabski naslov, čeprav iz groba na saksofon zaigra Fela Kuti in se plošča dotakne denimo gospel napevov, perzijske poezije, klasične orkestralnosti, folkovskega kantavtorstva, orientalskih lestvic in nabožnega zborovskega petja, Everyday Life le redko zveni sveže ali drzno. Vezivno tkivo raznoterih svetovnih vplivov je prav prežvečena Coldplayeva formula, ki na najočitnejši ravni pronica na površje v utrujajoči osladnosti in slabih besedilih. V tej fazi je to pravzaprav zaščitni znak zasedbe.

Martin je v refrenu uvodne skladbe Coldplayevega prvenca Parachutes z značilnim falzetom blaženo ponavljal, da živimo v čudovitem svetu, zdaj, slabih 20 let pozneje, o tem ni več tako prepričan. Na album, ki kljub zasnovi dvojne plošče traja manj kot uro, mu je uspelo stlačiti skrbi o vseh najočitnejših težavah, ki bremenijo svet: od okoljske krize prek vojne do revščine, orožarske industrije in prikrajšanosti otrok v tretjem svetu. A boleče teme pogosto ubesedi v tako plehki in banalni maniri, da je sporočilnost njegove družbenokritične lirike precej nejasna.