iOtok

Vsi odtenki utopije.

“Poleti imamo občutek, da otok ni naš in da do njega nimamo pravice,” dahne neki Biševljan, ki zveni kot kak Benečan – turizem jim je ugrabil mesto, zrak, življenje. Biševo – bajni, rajski, kinetični jadranski otoček, čigar fotografija bi lahko v enciklopedijah stala zraven gesla “utopija” – turisti preplavijo le poleti, ko se zapodijo v famozno Modro špiljo (“a must-see”), toda z vsem tem profitira le Komiža na sosednjem Visu. Kaj je pridobilo Biševo v vsej tej silni zgodovini turizma? Nič: “Kilometer in pol asfalta ter nekaj prstov betona.” Zato Biševljani sklenejo, da bodo ustanovili mestni odbor, tako da bodo lahko s svojimi zahtevami v Komiži nastopali enotno, odločno in neomajno, kot “združeni otočani”.

Političarka iz Komiže jim obljubi, da bodo v nekdanji šoli odprli center za obiskovalce. Šola je porušena – že davno je ne potrebujejo več. Vsi so bolj ko ne odšli. Otrok ni več. Ko je Miha Čelar začel snemati tale doku, je Biševo štelo le 15 prebivalcev – ko ga je nehal snemati, jih je štelo le še 13. Biševo, kjer “moraš imeti vse po dvoje” (orodje, stroje ipd.), je predaleč, bogu za hrbtom – nihče noče biti več tako daleč od “akcije”, nihče noče več tako “zamujati”. Biševo izgleda utopično (tu bi lahko posneli vse filme tega sveta!), a obenem distopično. Kar pa je logično – srce utopij je distopično. “Želje po otoku nimajo otočani, temveč jo imamo mi, kontinentalci,” slišimo. In Biševo je utopično prav zato, ker je distopično, ali bolje rečeno – ta otoček je rajski prav zato, ker je tako daleč, ker je bogu za hrbtom, ker ne morejo vsi tja. A tudi ti, ki tam živijo, potrebujejo veliko ritualov, da sploh preživijo. Tale čudovito posneti doku jih kaže pri vsakdanjih opravkih – pri okopavanju trt, peki hobotnice, gledanju televizije, zapisovanju vtisov, ubijanju morske kače, ki izgleda kot morski zmaj, koledovanju ipd., toda nobenega dvoma ni, da so vsi ti opravki tako ritualizirani in mitizirani, da Biševljane držijo pri življenju. Brez teh ritualov, ki imajo težo prihoda ladje (in novic), bi se odselili – ali pa skočili v prepad. Kot pravi nekdo: “Vse gre svojo pot.” (Kinodvor)