Stephen King: Tisto

+ + + +

Spodaj in čisto zraven

Tisto se pojavlja ciklično. To opaža eden od sedmerice zgub in temnopolti kronist mesta Derry med brskanjem po arhivih in med pogovori s pričevalci, ki se jih počasi polašča amnezija, kar je stranski učinek stika z Zlom. Rekonstruira nekaj valov, v katerih so šikanirali temnopolte vojake, zlo pa je, kot vedno, priložnost za masaker v celoti izkoristilo, ali pa so obračunali s sindikalisti in je zadevo za kvartopirsko mizo v njihovem imenu uravnal drvar z dvorezno sekiro. Vendar se na fotografiji, v zapisnikih o pričanju, vedno pojavi figura klovna, takega z imenom; njegovi klici otrokom, da bi lebdeli skupaj, tam spodaj, pa so samo del splošne groze. On je le vidno, je zgolj mamljiva sirena, ki vabi v pogubo.

King v tem bralnem špehu piše o potlačenem. S tem se skupina sedmih najstnikov v otroštvu uspešno spoprime, remizira ali vsaj začasno premaga zlo, vendar jih Tisto po sedemindvajsetih letih pokliče nazaj. Kot so si obljubili, se tesnobno vrnejo v čase največje groze, ko so s skupnimi močmi, združeni in več kot vsota sposobnosti vsakega od njih uspešno odigrali partijo. Ne le z Zlom, tudi s tistimi, ki so jih mobirali v šoli in na ulici, pa s strahovi staršev, ki so jih uspešno prenesli naprej in s katerimi živijo še v zrelih letih. Skupaj so nepremagljivi, kadar združijo moči in veščine; sovražni fantje, prikazni iz kanalov in odtokov, celo kar ni od tega sveta, nič jim ne more do živega. Njihove specifične veščine pomagajo pri reševanju posameznih nalog in vsaka šteje: oponašanje glasov in govorov, gradnja objektov, izmišljevanje zgodb, zanimanje za zgodovino, vsak kaj prispeva. Čeprav se njim samim, ko se poslavljajo od partnerjev in grejo ponovno na skrivnostno misijo v podzemlje Derryja, zdi, da jim morda ne bo uspelo, saj nimajo več dovolj zaupanja vase in domišljije, kot so ju imeli takrat, v časih zanesenjaštva in tovarištva.

King je zvijačen avtor: Tisto ima številne obraze in podobe, saj ga vsak vidi drugače, odvisno od projekcije lastnih strahov, ki so podedovani od prejšnjih generacij. Predvsem se v obeh obdobjih zelo natančno ukvarja z miselno usedlino vseh, ki jo dobijo iz množične kulture in industrije zabave, s kultnimi potrošnimi predmeti, z glasbo in filmi in otroškimi stvarmi. Njihovo protiigro zaostri z lokalnimi nasilneži, ki jim gre na roke brezbrižnost tistih, ki bi morali ukrepati, pa se jim ravno ne da ali ne zdi. Morda je najšibkejši del romana, najbolj postaran po vseh teh letih, po vseh filmih, ki govorijo o stiku s tabuiziranim in ritualnim, ravno mitsko in obredno potovanje po staroselskem modelu, najdenem v mladinski knjižnici. Čeprav še vedno mamijo sugestija, da celo otrokom najbolj všečne pojave, torej klovni z baloni, ki se zvirajo v gravitacijsko nemogočih legah (in potem pokažejo ostre zobke), skrivajo zlo, pa tudi zapletena, a spretno izpeljana kompozicija romana in razgibana karakterizacija.